Revija Joker - Hecanje oči, varanje možganov

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hecanje oči, varanje možganov

Vzpon anaglifov
Takisto raznolike so bile naprave za gledanje stereogramov. Naspidirani izumitelji so udejanili čuda očal, naglavnih čebrov in sejemskih bolščalnikov, velikih kot hladilnik. Pri tem so izkoriščali napredek na področju optike - planarne in Fresnelove leče, prizme, taka in drugačna stekelca ... Onegajem je bil skupen samo osnovni princip delovanja: leva sličica za levo oko in desna za desno, kar se ni spremenilo do danes.
Eden bolj znanih in najdlje vztrajajočih načinov za dosego vtisa globine je anaglifski (ne anaLgifski, ti šaljivec), ki ga poznate po značilnih rdeče-modrih očalih. Leta 1853 ga je zgruntal nemec Wilhelm Rollman in temelji na diametralno nasprotnih si barvah. Vili je z zretjem skozi ustrezno obarvane filtre ugotovil, da lahko iz testnih sličic skoraj povsem izloči določeno bar­vno komponento. Kot naročeno za stereoskopijo! Brž je sestavil preproste filtrirne naočnike z rdečim in modrim filtrom (pozneje je modrega zaradi boljše barvne reprodukcije nadomestil cyan) ter se z barvno kodiranimi stereogrami pod pazduho odpravil h kolegom znanstvenikom. No, obogatel ravno ni, takisto ne Francoza du Hauron in D'Almeida, ki sta koncem 19. stoletja anaglifom dala ime ter se lotila tiskanja 3D-podob in prvih javnih predvajanj. So pa na njun račun mnogo kasneje, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, zaslužili ameriški filmarji. Itak. Leta 1922 se je namreč pojavil prvi dolgometražni anaglifski 3D-film The Power of Love, ki je pridelal dovolj denarcev, da so mu sledili še mnogi. Zanimivost: film je imel malenkostno drugačna konca, želenega pa si izbral z natikom samo modrega ali samo rdečega filtra.
Anaglifovska tehnika je tem zgodnjim poskuskom us­t­rezala iz več razlogov, toda najbolj vsled cenenosti. Filtrirna očala pač sestojijo iz kosa kartona in dveh prosojnih ploščic obarvane plastike, kar jih naredi primerne za masovno štancanje ter talanje občinstvu. Nič ne de, če daljše zrtje povzroča napenjanje zrkel in s tem glavobole, če od barv ostanejo čudni sivkasti zmazki (za tedanje črno-bele filme to sicer ni predstav­ljalo ovire) in če opazovalci tožijo nad motečimi ob­risi predmetov - duhci, s tujko ghostingom. Anaglifski pristop še vedno velja za cenovno najbolj ugod­nega, zato ga pridoma izkorišča cela vrsta medijev, od televizije, stripov, revij in špilov do filmov. Devedeji in blu-rayi, ki se hvalijo s tride podobo, so narejeni skoraj izključno v anaglifski tehniki!

Hecanje oči, varanje možganov objavljeno: Joker 194
september 2009