Revija Joker - Hecanje oči, varanje možganov

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hecanje oči, varanje možganov

Navdušenje holivudarjev
Za prvo zlato ero trirazsežnosti kljub temu velja neko drugo obdobje, in sicer petdeseta leta prejšnjega stoletja. Združene države so po drugi svetovni vojni doživljale bujno gospodarsko rast, kar pa ni koristilo vsem panogam. Filmski studiji so ugotavljali, da se jim širjenje televizijskih sprejemnikov dodobra zažira v kinema­tografski posel, saj je rulja raje sedela doma in buljila kvize ter nanizanke. Potrebovali so nekaj svežega in vzburljivega. Recimo barvni tride! Znanost jim je šla na roko, kajti že pred vojno se je začela uveljavljati tehnologija nasprotno polariziranih filtrov. Gre za posebna stekelca, ki prepuščajo samo ustrezno polarizirano svetlobo. Spoznali ste jih pri srednje­šols­ki fiziki - ja, govora je o tistih lečah, ki po zasuku za devetdeset stopinj postanejo neprosojne. Filmska industrija je hlastavo pograbila priložnost in lepo število dvoran nadgradila z dvojnimi projektorji, ki so bljuvali nasprotno polarizirane sličice. Z ustrezno nastavljenimi naočniki je vsako oko videlo svoj del filma in 3D-fešta se je lahko pričela.
Poglavitna prednost polarizacijskega pristopa je barvna neokrnjenost (prvi kvazi barvni film v 3D je bil sicer anaglifovski pornič, kakopak), kar je bilo v navezi s stereo zvokom dovolj za privabitev množic. Ljudst­vo je vnovič začelo dreti v dvorane in studiji so se marljivo lotili dela. V kakih treh letih norije so proizvedli nad petdeset 3D-filmov, večinoma podpovpreč­nih akcijad, grozobilnih ZFov in smešnih 'grozljivk'. Dovolj bo, če povem, da sta izmed vseh teh 3D-nas­lovov iz petdesetih danes cenjena samo dva. Creatu­re from the Black Lagoon velja za klasiko stvorovskih hororjev, dočim je Hitchcockov Dial M for Murder obvezen del jedilnika vsakega filmofila. Še ena smešna lastnost tedanjega 3D-šodra je bilo to, da so kolute s filmom morali menjati sočasno, za kar niso imeli praktičnega sistema. Zato so vsi naslovi vsebovali pavze, ponavadi sredi najhujše akcije.
Sčasoma se je občinstvo prijema prenajedlo in obisk je upadel. Razloga pa ne gre iskati le v 3D-učinkih na prvo žogo, osnovnošolskih scenarijih in filmih, posnetih v treh tednih. Velik del odgovornosti namreč nosijo jebivetrski operaterji. Ker se lenuharskim Jim-Bobom ni ljubilo stalno ubadati z usklajenostjo obeh projektorjev, je začel del slike pri mnogih predstavah zaostajati. Gledalci so tedaj na platno dobili čudno mineštro duhcev in polslik, ki je povzročala najmanj nelagodje, v skrajnih primerih pa slabost, glavobol in bruhanje.

Hecanje oči, varanje možganov objavljeno: Joker 194
september 2009