Revija Joker - Beatli

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Beatli

Vtisti hotelski sobi
Toda čeprav sta slava in denar Beatle zaznamovala, sta jim rabila predvsem kot izgovor za to, da so se lahko razvili. Če so njihovi albumi iz prve polovice šestdesetih (Please Please Me, With the Beatles, A Hard Day's Night, Beatles for Sale, Help!) vsebovali zlasti preproste rokenrolske viže, ki so se ukvarjale z banalnimi temami, se je to kasneje spremenilo. Ploščo Rubber Soul iz leta 1965 je še močno zaznamovala folk glasba, kot dajejo vedeti znani štikli Drive My Car, Michelle ter In My Life. Mnogi jo imajo celo za enega najboljših tosmerno orientiranih albumov. Toda leto prej je John Lennon na ameriški turneji srečal kultnega kantavtorja Boba Dylana, ki je s svojim slogom in pristopom k glasbi, ki naj razsvetljuje ljudi ter komentira družbenopolitične dogodke, nanj pustil velik vtis.

Lennon je igral ritem kitaro, McCartney bas, Harrison solo kitaro in Starr bobne. Največ sta pela prva dva, a ne zmeraj.

To se morda ne sliši kot nekaj pretresljivega, toda Beatli in Dylan so pripadali sila drugačnima subkulturama. Nad prvimi se je navduševala podobno razvajena najstniška rulja iz dobro situiranih družin, kot danes tripa nad Britney Spears in modo v Cosmopolitanu, nad Dylanom pa malce starejši študentje, nagnjeni k intelektualizmu ter umetniškemu načinu življenja. Ravno Dylan je bil tisti, ki je predvsem Lennonu kot neformalnemu vodji skupine odprl oči za svet, ki je obkrožal njihov brenk-brenk milni mehurček. Za konflikt v Vietnamu, hladno vojno, mirovna gibanja, spopad generacij, družbene premike, religiozna vprašanja. Trdna podlaga pa je bila, da so člani skupne iz mladostnikov tačas moški z jajci postali. Lennon je recimo prijavil, da so Beatli bolj popularni od Jezusa, kar je sprožilo strupene odzive zlasti na ameriškem jugu. Južna Afrika pa je celo prepovedala predvajanje njihove glasbe po radiu.

Beatli so zadnjič nastopili skupaj 30. 1. 1969 na strehi stavbe na londonski ulici Savile Row za potrebe dokumentarca Let It Be.

Dylanizacija, razširjena obzorja, zavedanje sebe in stalno napredujoča glasbeniška spretnost so se odrazili na naslednjem albumu Revolver iz 1966. Če poslušaš Rubber Soul, nato pa poklikaš, ee, vstaviš Revolver, razlika krepko zbode v ušesa. Simpatično in nazarensko poslušljivo, toda vsebinsko naivno ter popevkasto lajnanje zamenjajo kompleksnejše melodije, predstavljene s tršim, rokerskim kitarskim zvokom, dopolnjenim z orkestrom, plehbando in indijskimi inštrumenti. Revolver nima dosti komadov, ki bi jih množice povezovale s kričavo oboževanimi Beatli, saj je tak le Yellow Submarine, delno morda še Good Day Sunshine in Eleanor Rigby. Prav slednja pesem s svojo violinsko osnovo besedilom “Eleanor Rigby picks up the rice in the church where a wedding has been ... lives in a dream ... waits at the window, wearing the face that she keeps in a jar by the door ... who is it for? Ah, look at all the lonely people ...”, ki biča omledni srednji razred, najlepše oriše prelom Beatlov z dnevi Twist & Shouta. Sam menim, da ima take podtone tudi Yellow Submarine, čeprav je McCartney zatrdil, da so zgolj poskušali zložiti otroško pesem. Kaj pa on ve, glede na to, da so bili tedaj že vsi metki zadetki!

Beatli objavljeno: Joker 195
oktober 2009