Revija Joker - Piratski odri

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Piratski odri

Upravičeno jamranje?
BSA (Business Software Alliance), mednarodna pro-tipiratska naveza, ki predstavlja vodilne založnike softvera v petinšestdesetih državah, opozarja na ogromne izgube, ki jih tako početje prinaša njenim članom in avtorjem programja širše. Na njihovi spletni strani www.bsa.org lahko spremljamo javanski števec, ki spremlja stroške, ki jih softversko piratstvo zadaja svetovnemu gospodarstvu: letno naj bi znašali več kot trinajst milijard dolarjev. Vsekakor spoštovanja vredna, skoraj nepredstavljiva številka, ki je obenem dober razlog za boj proti tatovom. A ker ima vsaka medalja dve plati in vsaka palica dva konca, je treba za trenutek postati in se vprašati, ali organizacije, kakršna je BSA, ne pretiravajo. Njihovi izračuni namreč temeljijo na predvidevanju obsega piratske robe, ki upošteva količino zaplenjenih izvodov razdrtih programov, prav tako pa predpostavljajo, da bi založnik za vsak ukradeni program prodal legalno kopijo. A temu preprosto ni tako. Že na Zahodu, kjer so gospodarstva zdrava in prihodki visoki, je ocena razširjenosti piratstva vsaj do neke mere privlečena za lase. Čeprav ima človek toliko in toliko prostega denarja, je nemogoče reči, da bi šel vsakdo, ki ima v posesti nezakonito kopijo določene igre ali programa, kupit legalno kopijo, če ne bi imel piratske. To velja zlasti za igre, ki so nekako bolj potrošno blago od aplikacij a la Office in Word. Stanje je dejansko zaskrbljujoče na področju programov, ki so nenadomestljivi, a jih ljudje kljub temu sunejo, recimo Okna. Nikakor pa ni mogoče take stopnje piratstva ocenjevati na področju zabavnega softvera, ki dosega dosti večje številke prodaje in kraje.

Če se ozremo proti vhodu, je položaj še bolj obrnjen na glavo. Ker ima Kitajska milijardo in dva kungfujska starčka ljudi, softverska industrija predvideva, da bi tam vsakdo kupil toliko izvodov iger, programov, glasbenih CDjev ali filmskih DVDjev, kolikor je predvideni obseg nezakonitega razpečevanja. Celo največjemu loleku je jasno, da je to daleč od resnice. Ob trenutni plači in cenah, pri kakršnih vztrajajo založniki, si povprečen Kitajec ne bi mogel privoščiti niti enega celega filma DVD, niti tretjine igre, niti desetine uporabnega programa in niti iksa od Oken XP mesečno. Če analitiki računajo, da ima povprečen Kitajec doma deset nelegalnih filmov DVD in zaradi tega industriji ustvarja škodo, recimo, dvesto dolarjev, jim manjka ključni del formule. Ako bi namreč bili ti filmi legalno na voljo v trgovini, piratstva pa ne bi bilo, si taisti povprečni Kitajec ne bi kupil NITI ENEGA FILMA NA MESEC. Pod črto bi bil dobiček enak kot zdaj: nič. Povrhu bi praktično nihče ne imel predvajalnika DVD in celo računalnika oziroma konzole ne, ker bi si pač ne mogel privoščiti vizuelne hrane oziroma programske opreme zanje, kar pomeni, da bi ne bilo masovnega kupovanja teh izdelkov, ko se položaj spričo ukrepov države normalizira. Na dovolj premožen srednji sloj pa bomo v tej in podobnih državah še čakali.
Hm, lahko bi rekli, da piratstvo na nek sprevržen način odpira vrata imetnikom pravic do softvera in avdio-vizualne lastnine na trge, ki so sicer pravzaprav neosvojljivi, in jim omogoča dolgoročen posel. Če se ozremo nazaj v Jugo, je dejstvo, da se brez piratstva računalniki nikdar ne bi razširili do te mere, kot so se, in danes bi praktično vsa podjetja tu prodala še desetkrat manj. Isto velja za piratske videokasete, ki so donedavna polnile videoteke od Vardarja do Triglava, zakaj brez njih ne bi bilo baze desettisočev lastnikov videorekorderjev, ki zdaj pojijo prodajalne in izposojevalnice. Grdo in neumestno bi bilo zdaj sicer reči nekaj v slogu 'No, kaj se pritožujete, vidite, da vam piratstvo v bistvu dela biznis!'. Kršenje avtorskih pravic je pač skregano z zakonom in moralo ter hkrati oškoduje mnoge ustvarjalce do te mere, da jim zmanjka sredstev za delo. Je pa v tem tudi kanček resnice.
Tako kot je resnica v tem, da zgolj pritoževanje in ovajanje domačih piratov ne pomagata. BSA ima na svoji spletni strani postavko Report Piracy, medtem ko je slovensko Antipiratsko združenje, o katerem je bilo že dovolj napisanega, pred časom iznašlo bistroumno akcijo 'ovadi pirata pa zadeni playstation 2', vendar to ni niti pljunek v ogenj. Še več: na tak način si tovrstne organizacije delajo medvedjo uslugo, saj naj bi bila njihova naloga osveščanje ljudstva, da s tem, ko presnemavajo CDje, škodijo avtorjem in jim odjedajo zaslužek. Logika gor ali dol, mnogi tega namreč preprosto ne vedo, sicer mamice ne bi hodile naokoli in prosile softvera za sinčka, sinčki pa ne bi zahajali v trgovine s programjem in zahtevali kopiranja tega in tega naslova (brez heca, to se dogaja). Z raznimi ovajanji organizacije škodijo svojemu ugledu, dočim koristi ni nikakršne. Temeljni problem je namreč, kot sem pokazal, v piratskih skupinah, kjer roba izvira in po katerih je nedavno padel pendrek zakona najtrše doslej. To je bil strel v črno.
Ali končno potezo morajo potegniti založniki sami. Ker je softversko in avdio-vizualno intelektualno lastnino tako preprosto krasti in ker je obseg tega početja, dasiravn

Kazaa se sicer predstavlja za nedolžno reč, a v praksi se tu prenese na milijone piratskih datotek MP3.
o je škoda napihnjena, tako velik, bi morale programske hiše ubrati taktiko ne le palice, marveč tudi korenčka. Nobene mule ne spraviš na pot, če jo samo tepeš. Od prej znani primer: farmacevtski gigant Pfizer je sicer pritisnil na slovensko vlado, naj pohiti z zakonom o generičnih zdravilih, s katerim bi Lek in Krko izrinil z dobičkanosnih ruskih trgov, vendar to ni storil samo tako, da je vložil tožbo, zagrozil z uvrstitvijo na Watch List 301 in spodbodel veleposlanika Younga, da je posredoval, marveč je našim pred gobčkom držal vabljiv korenček - članstvo v Natu. Če položaj prenesemo v obravnavano tematiko, je neumestno pričakovati uničenje piratstva zgolj z zatiralnimi ukrepi in povečanje dobička s trenutnim pristopom. Softverska industrija bi morala pirate vzeti ne kot zmikavte, ampak tekmece, ki uporabljajo njeno orožje proti njej sami, in se z njimi boriti po tržnih zakonitostih. Čeprav bo vedno obstajal odstotek ljudi, ki bodo raje vzeli nekaj nezakonitega, kar je zastonj, namesto poceni legalnega, bi ogromno potrošnikov, ki zdaj po cele dneve vlečejo dol piratsko ponudbo, prispevalo tolarčke v založnikovo blagajno, če bi imeli za to dober razlog. Palica tu v obliki strogih kazni že mahlja, čeprav bi ne bilo napak okrcati tudi kupcev in posedovalcev ukradenega programja, ne le piratov. Korenčkov pa je mogoče ponuditi veliko: nižje cene, predvsem glede na področje, kamor želiš prodreti, pošteni priročniki, nagradne igre, zastonjski dodatki in razširitve, naročnine na revije... Saj ne moreš kot runkelj sedeti v bajti in javkati, da ti sosedje kradejo porcelan, namesto da bi zaklenil vrata, namestil alarmne naprave in jim postregel s čajem ter piškoti, orkaduš!
Ne verjamete? Hja, v to, da v ljudeh prevladuje dobrota, svetla stran namesto temne, tista, ki ve, kaj je prav in kaj narobe, je pač treba zaupati. Drugače je vse skupaj nekako brez smisla, ne?

Piratski odri objavljeno: Joker 103
februar 2002


sorodni članki