Revija Joker - Priprava za tisk

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Priprava za tisk

Barve
Tisk v barvah ni nova pogruntavščina, saj so se prve barvne publikacije pojavile že na začetku devetnajstega stoletja. Takratna tehnika se je od sodobne močno razlikovala, saj so uporabljali tja do dvajset različnih barvnih tonov, za nameček pa so izdelke izdatno popravljali na roke. Pravo farbovito tiskanje po sistemu štirih barv, kakršnega poznamo še dandanašnji, se je pričelo nič prej kot ob prehodu v dvajseto stoletje. Angleži so tedaj ugotovili, da je mogoče s tremi osnovnimi barvami - cian, magento in rumeno (ter črno) dobiti zadovoljivo širok razpon. (Slovenskih izrazov za prvi dve barvi ni. Tiskarji ju često označujejo kot modro in rdečo, vendar je po mojem mnenju to nepravilno, saj zna zavesti. Sam se držim angleških pojmov.) In tako so zakoličili kratico CMYK (cian, magenta, yellow, black), ki je potemtakem starejša od sto let in prav nič ne kaže, da si bo kdo izmislil kaj novega. To je navsezadnje tudi nemogoče, kajti nje bit tiči v fiziološkem zaznavanju barvnih dražljajev, zatorej sledi ščepec okularne anatomije.

Prikaz mešanja barv v barvnem načinu RGB (zgoraj) in CMYK.

Kot veste, sta v očesu dve vrsti svetlobnih receptorjev, paličnice in čepnice. Prve so namenjene gledanju v temi, kjer barve niso pomembne, dočim paličnice rabijo posredovanju barvnih valenc možganom. Da možgani dobijo karseda natančen barvni vtis, se palčnice razlikujejo po občutljivosti. Glede na občutljivost na valovne dolžine dražljajev lahko posplošimo, da so ti receptorji treh vrst: rdeči, mod

Razbitju barvne slike na štiri osnovne barve rečemo separacija. Prvi korak v to smer naredimo že v Photoshopu, ko sliko pretvorimo v CMYK.
ri in zeleni. Najbrž se vam je že posvetilo, da naše videnje deluje po načinu RGB (red, green, blue), torej enako kot zasloni. Naši možgani so očitno zelo lahkoverni in jih je mogoče hitro opetnajstiti. Goljufanje je takisto bistvo osnovnih tiskarskih barv, ki so pravzaprav preseki rdeče, zelene in modre. Ker papir oddaja belo svetlobo, so tiskarske barve nekakšni optični filtri: nasičen cian in nasičena rumena tvorita zeleno, magenta in rumena rdečo in cian ter magenta modro. Vse ostale kombinacije nastanejo z rastriranjem (o rastru, preberite v okvirčku).
Teoretično bi se dalo tiskati le s tremi osnovnimi barvami, saj je črno mogoče dobiti z njih zmešanjem. To pot so celo pred časom ubirali najcenejši pljuvalni tiskalniki. A v praksi se izkaže, da troplastni nanos ne da črne, marveč prej kodrlajsasto barvo, ki ne pritiče slikam, še manj pa besedilu. Črna je torej nujna za kontrast in globino fotografij ter za te

Klicaj pomeni, da izbrana barva v mešalniku RGB ne more biti natisnjena.
kst. A kljub temu, da imamo v tiskarstvu kar štiri barve, je končna paleta ožja od one v načinu RGB. Če ne verjamete, odprite risarski program in zapolnite zaslon z barvo vrednosti B255 ali G255. Tako živo modre ali živo zelene ne boste nikoli dobili izpod tiskarskih valjev, kot tudi ne flourescentnih barv (boljši grafični programi opozorijo pri delu s težavnimi odtenki - gamut warning). To mora oblikovalec pač vzeti v zakup. Če pa zamisel narekuje brezkompromisno rabo določene neizvedljive barve, kakršne so med drugim denimo metalne (glej zlato na naslovnici Jokerja 100), je treba poseči po tako imenovani peti barvi, ki se jo posebej pripravi in naknadno odtisne. Če boste videli revije z zlatimi, srebrnimi ali flourescentnimi naslovi, vedite, da je to to.

Priprava za tisk objavljeno: Joker 104
marec 2002