Revija Joker - Priprava za tisk

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Priprava za tisk

Zamisel papir postane
Do semkaj sem spisal veliko bolj ali manj zanimive teorije, sedaj pa pride opis pravega postopka, kako tiskovina sploh nastane. Vsebino, torej besedilo in slikovni material, ponavadi predloži naročnik projekta, medtem ko je izvedba na strani oblikovalca. Najtežji del je idejna zasnova, oblika (ali, po domače, 'dizajn'). Tu seveda igra vlogo vrsta publikacije. Če gre na primer za zbirko stripov, kakršen je bil naš Paberkuum, kakega pretiranega ubadanja z videzom ni: izbral sem dimenzije strani, določil velikost slikovnega okvirja, nakar sem vanj na vsaki strani zadegal crtič. Podobno je s stavljenjem knjige, pri čemer mora postavljalec določiti le nekaj črkovnih slogov (glavno besedilo, poglavja...), preostalo delo pa bolj ali manj samodejno opravi računalo. Pravi izziv je zatorej oblikovanje in postavljanje revije, kataloga ali česa podobnega.
Zakaj sem uporabil dva izraza, oblikovanje in postavljanje? Razlog je preprost: pojma pomenita različni obrti. Oblikovalec ima višji čin in je pravzaprav neke vrste umetnik, saj izdela reviji celostno podobo. Pod to ne štejemo samo logotip in grobi videz posamezne strani (število besedilnih stolpcev), marveč čisto vse podrobnosti, od glave (tam, kjer piše ime rubrike) in paginacij (oštevilčenja) prek natančnih tipografij (pisav) do rabe kakih naprednejših oblikovalskih elementov (pikice, okvirji za slike, podlage...). Oblikovalec naročniku predloži šablone strani in pokasira veliko denarja. Sedaj nastopi drugi človeček, ki skrbi za tako imenovani prelom. On nato po oblikovalski predlogi izdela oziroma postavi revijo. Če karikiram, je oblikovalec neke vrste arhitekt, postavljalec pa le zidar. No, v resnici ni povsem tako, kajti zidar se mora slepo držati navodil arhitekta, dočim ima postavljalec revije dosti več svobode in mora često sam poiskati rešitve ter delati kompromise. Tudi če mu kje črka pobegne, se zaradi tega revija ne bo podrla. Večinoma pa velja, da postavljalci svoje delo opravljajo zelo rutinsko in često nimajo najboljšega smisla za oblikovno skladnost. Zato ni čudno, da je na Slovenskem kup nazarensko slabo in grdo postavljenih revij. Idealno je seveda, če sta v eni osebi združena oba poklica. Kot pri Jokerju ...

Primer šablone in končne strani.

Prej sem omenil šablono. Bolj znana tujka zanjo je 'template' in jo pozna tudi Word. Šablona je obvezna, preden se lotite kakršnekoli obširnejše publikacije, in je pravzaprav stran, na kateri so definirane vse nastavitve za nastajajoči dokument. Najprvo je tu mreža pomagalnih črt (guidelines), ki označujejo območje, do kamor segajo elementi (ponavadi dober centimeter od roba), in stran razdelijo na navidezne stolpce, po katerih potem teče besedilo. Drug korak je izdelava stilov za različne kose teksta. Slog združuje vse črkovne lastnosti: font, velikost, širino, razmake, večjo incialko, barvo... Stil je nujen iz dveh razlogov: prelom je bistveno hitrejši in ako nam po nekaj urah urejanja dokumenta, polnega različnih tipov črk, nekaj ni pogodu, popravimo zgolj stil in besedilo se samodejno prilagodi. Na šabloni potem oblikujemo vse ponavljajoče gradnike strani: paginacijo, glavo, okvirje za besedilo... Nazadnje nastavimo še izhodne možnosti (tisk oziroma shranjevanje v postscript) in matrična stran je nared.
Prelom revije, kakršna je Joker, ni noben bavbav. Kot sem zapisal, so ti programi skorajda otročje lahki (in žal v prenekaterem smislu omejeni) - vendar pa postanejo v navezi z ostalim grafičnimi urejevalniki hudirjevo mogočno orodje. Ne gre jih mešati z Wordom in podobnimi izdelki, saj je njih logika drugačna, bolj podobna Corelovi. V Wordu pišemo neposredno na stran, v Quarku ali InDesignu pa sodi besedilo v okvirje. Tudi slike postavljamo v geometrijske like, ponavadi v kvadratke. Ne smem pozabiti še na možnost prostostoječih slik, torej z ročno izrezanimi robovi (takih je v Jokerju nemalo). Vsakemu objektu moremo in moramo določiti, kako se naj do njega obnaša besedilo. Ponavadi želimo, da gre članek okoli slikovnega materiala, ne prek njega. Posebnost tovrstnih orodij je tudi, da v dokumente potegnejo samo predogled sličice (manj barv, nižja ločljivost). S tem se močno doprinese k hitrosti dela in majhnosti datoteke. Ko se dokument posreduje v tisk, program samodejno vzame 'prave' slike.
Veliko dobim vprašanj, kako pripravljam slike za Jokerja. Posnetki zaslonov (screehshots), bodisi iz iger, bodisi iz programov ali sistema, so v načinu RGB, zatorej jih je treba spremeniti v CMYK. Načeloma je to dovolj, ampak nemalokrat se je dobro zadržati ob sliki še nekoliko dlje. Ne škodi namreč, ako se prizore iz iger kanček izostri, popravi kontrast in, če je nuja, posvetli (zaradi privzete game v grafični kartici so slike iz iger pogosto zelo temne). Več truda je s skeniranim materialom, pri katerem je dobro vedeti, v kakšni velikosti ga bomo objavili.
Ko je projekt zaključen in nekajkrat pregledan, je nared za naslednjo stopnjo. Nekako se mora naša oblika preslikati na tiskarsko ploščo. Postopek do tjakaj ima kar nekaj korakov. Že v poglavju o zgodovini sem omenil iznajdbo postscripta, standardiziranega jezika, namenjenega tiskanju. Dokument je zatorej treba pretvoriti v zapis postscript. To ni nobena umetnost, saj to omogoča vsak gonilnik za spodobnejši laserski tiskalnik. No, ponavadi se uporabljajo bolj dodelani gonilniki za osvetljevalke, kakršna je linotronic. Pretvorba je torej tiskanje v datoteko (print to file). Pri tem postopku je treba upoštevati nekaj postavk, kot so rob za porezavo (bleed), posebni tiskarski znaki (paserji - crop marks), separacijo

Deklič si kvari hrbet nad montažno mizo. Zaradi računalniške montaže bo kmalu brez službe.
barv, zrcalni tisk... Vsekakor univerzalnih nastavitev ni, saj ima vsaka osvetljevalka svoje posebnosti, zato se velja pred zaključkom dela posvetovati z osvetljevalnim studiem.
Postscriptni filet potuje v RIP, ki je bil do nedavnega hardverska škatla, dandanes pa navaden kupček softvera. Kratica pomeni Raster Image Processing, zadeva pa spremeni matematično, pretežno vektorsko obliko postscripta v črne zaplate, črke in pike (raster) v zelo visoki ločljivosti (od 1200 do 2400 pik na palec). To podobo osvetljevalka (slika zgoraj) osvetli na film. Gre za precej veliko napravo, skozi katero potuje širok, kilometrski polikarbonatni, na svetlobo občutljiv trak - film. V posebnem bobnu ga laserski žarek obstreljuje tako, kot mu je zaukazala enota RIP. Za vsako pikico rastra po en strel. Svetlobno obdelani film mora še skozi razvijalno tekočino. Ko prileze ven, je film podoben prosojnici s črno podobo strani. Za barven odtis so kajpakda potrebni štirje filmi, za vsako barvo po eden. Črn kvadrat na filmu za rumeno barvo pomeni rumen odtisnjen kvadrat. Če je na istem mestu kvadrat tudi na filmu za magento, bo odtisnjeni lik rdeč.
Filme nato (pretežno) deklice zmonitirajo na tiskarsko formo v velikosti papirne pole. Jokerjeva je denimo velika 90 x 70 centimetrov, torej nanjo pride osem strani na stran. Montaža je zahtevno in mukotrpno opravilo, saj zahteva veliko natančnost. Štiri barve se morajo natanko ujemati in odstopanje za desetinko milimetra je nedopustno. V pomoč so paserji, kot las tanki križci, krožci in črtice na vsakem filmu, ki se morajo nato finomehanično prekrivati. Napaka, ki jo lahko naredijo v montaži, je zamenjava dveh barv. Če recimo zamenjamo cian in magento, bo koža zelenkasta in trava oranžna. Pred leti se je to dogajalo tudi v Jokerju: najhujši rezultat tovrstne malomarnosti je naslovnica številke 70, na kateri je Jordanov dirkalnik rožnat namesto rumen.
Toda ročno zlaganje filmov za revije je v sodobnih tiskarnah stvar zgodovine. Sedaj se montaža vrši računalniško, čemur se s popačeno tujko reče impozicija (imposition). Samostojen softver ali zgolj dodatek k programu za prelom sam zmontira strani na tiskarsko polo, nakar se osvetli en sam gigantski film oziroma štirje, za vsako barvo po eden. Napaka je pri tem kakopak izključena, edina težava je v strojni zahtevnosti računalnika za RIP. Kot rečeno, mora ta spremeniti matematični zapis v sliko iz pikic. 2400 DPI pri velikosti pole pomeni za eno samo barvo slab gigabajt veliko sliko.
Ne glede na postopek montaže je filmska plahta le vmesni člen do samega tiskarskega stroja, kajti tiska se z rabo tiskarskih plošč. Zato se uporabi še eno napravo, nekakšno foto celico, v kateri se na aluminijasto ploščo, premazano s snovjo, občutljivo na svetlobo, naredi posnetek s filma. A tehnologija gre naprej in Joker je ena prvih slovenskih revij, pri kateri ni več filmov sploh. Po računalniški montaži se strani osvetlijo neposredno na plošče. Ta postopek, imenovan CTP (Computer To Plate), je seveda hitrejši in kakovostnejši (pri preslikave s filma na plato se marsikatera pika izgubi), uveljavlja pa se le počasi, saj je taka sodobna naprava draga.

Priprava za tisk objavljeno: Joker 104
marec 2002