Revija Joker - Nedrja strojnih možganov

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Nedrja strojnih možganov

Pehanje za vse manjšim
Razvoj je šel urno dalje, kajti procesorji imajo to lastnost, da z manjšanjem tranzistorjev postajajo hitrejši. Manjši tranzistorji namreč preklapljajo hitreje in porabijo manj elektrike. Poleg tega jih je lahko v enem čipu več, s čimer se sorazmerno poveča računska moč. Gordon Moore je opazil empirično dejstvo, da se število tranzistorjev v procesorjih vsaki dve leti podvoji, kar označujemo kot Moorov zakon. Intelova 486tka iz 1989 je imela na primer 1,2 milijona pretikal, velikih 1 mikrometer, ki so šibali pri 25 MHz. Današnji nehalemi jih imajo blizu 800 milijonov pri 45 nanometrih (nanometer je milijoninka milimetra), ki tiktakajo s tremi gigaherci.
Z zmanjševanjem mer nujno pride do težav, saj se na tako majhnih ravneh vmešajo pojavi, ki otežijo delovanje stikal. Dizajnerji še uspevajo ohranjati veljavnost Moorovega zakona, so pa trčili ob frekvenčne prepreke. Z višanjem takta se viša količina toplote, ki jo čip proizvaja. Ta je v zadnjih letih postala previsoka za običajne hladilnike, zato so se zatekli k paralelnosti. Frekvenca namiznih procesorjev že nekaj let vztraja okrog treh gigahercev, zato pa imajo procesorji po več jeder in računajo vzporedno več stvari naenkrat. A tudi tosmeren razvoj ima za­preke, saj je programiranje večnitnih aplikacij zelo zahtevno.
Druga možnost je nov nabor ukazov. Arhitektura x86, ki je osnova Intelovih in AMDjevih namiznih procov, namreč izvira iz pradavnega leta 1978. Odtlej so Sun, IBM in ostali skušali prodreti z oskubljenimi in zato hit­rejšimi zbirkami ukazov, zbranimi pod kratico RISC (Reduced Instruction Set Computer), za razliko od CISC (Complex ISC), kamor spada x86. Toda le-ta se, skupaj z zadebelitvami v obliki MMX, SSE in 3DNow!, drži in ne kaže, da bi tu v kratkem prišlo do prebojev.

Nedrja strojnih možganov objavljeno: Joker 200
marec 2010


sorodni članki