Revija Joker - Zavojevalci iz globin

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zavojevalci iz globin

Jedrska doba
Oboroževalna tekma po vojni ni pojenjala, saj se je oblikoval nov razkol, tokrat med demokratičnim in komunističnim blokom. Američani so bili po izkušnjah v prednosti. Ne le, da so porazili nemške morske plenilce; izurili so se tudi kot podmorničarji, ko so opustošili japonsko trgovsko ladjevje na Pacifiku. Po WW2 so v petdesetih letih 20. stoletja lastnoročno postavili temelje modernemu podmorskemu vojskovanju.
Leta 1953 so s podmornice USS Tunny izstrelili manevrirno raketo regulus z dosegom dobrih 900 kilometrov, ki je lahko nosila jedrsko bojno glavo. Nenadoma podmornice niso bile več nevarnost samo za ladje, ampak so lahko z raketami udarile globoko na kopno. Atomsko tehnologijo so plovila nato ugledala še kot vir energije, ko so 1955 Američani slavnostno splovili prvo plovilo na jedrski pogon, podmornico USS Nautilus. To je bila v mnogo­čem zasluga vizionarskega in zagrizenega admirala Hymana Rickoverja, ki je hitro uvidel, kakšne prednosti ima jedrski reaktor za podvodna plovila. Deluje podobno kot tisti v elektrarnah: ob jedrskih reakcijah se v reaktorju sprošča toplota, ki uparja vodo, da žene parne turbine. Sistem ne potrebuje zraka in proizvede dovolj energije, da si lahko ladja privošči pridobivanje kisika iz morske vode. Tako je edina omejitev za dolžino potopa zaloga hrane za posadko. Na Nautilusu je poleg tega čepel inercijski navigacijski sistem, ki s pospeškomeri samodejno računa lego plovila, nekako kot wiimote. S tako opremo je lahko leta 1958 kot prvi zaplul pod severni pol.
Samo še en preboj nas loči od sodobnih tipov podmornic: kapljičasti trup, s katerim so izpopolnili podvodno hitrost. Preizkusili so ga na ameriški USS Albacore, katere oblika je postala značilna za plo­vila, ki jih danes vidite po televiziji. Z njim je upornost pod vodo karseda majhna, zato podmornice odtlej tam presegajo hitrost 30 vozlov (55 km/h). V zameno trpita urnost in okretnost na površini (20 do 40 km/h), toda tamkaj itak noče čepeti nihče več.
Sovjeti so Američanom sledili z le nekajletnim za­mikom, tudi po zaslugi vohunov, ki so z zahoda pridno pošiljali najnovejše ugotovitve. Njihova plovila so imela moč­nejš­e dvojno ohišje in so jih gradili s hitrostjo in odpornostjo v mislih. So pa bila vse do osemdesetih let glasna za znoret in nek ameriški kapitan je navrgel, da se jih na hidrofonu sliši kot mlatilnico. Višek sovjetskega stremenja po vzdržljivosti je bil trup iz titana. Ta je mnogo trdnejši od jeklenega in podmornici omogoča globlje potapljanje ter večjo odpornost. Rekorderka K-278 Komsomolec je leta 1984 dosegla 1020 metrov, medtem ko celo sodobne jeklene podmornice delujejo le na 300 do 500 metrih. Pet let pozneje je Komsomolec v požaru potonila v Barentsovem morju, kjer zdaj leži 1680 metrov globoko. Podmornice iz titana so sicer zelo redke, saj je razpoložljivost te kovine za množično proizvodnjo premajhna.

Zavojevalci iz globin objavljeno: Joker 202
maj 2010