Revija Joker - Zavojevalci iz globin

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zavojevalci iz globin

Nori Ivani
Vsa ta silna moderna mašinerija je boje na srečo videla le v filmih. Izjema je bilo torpediranje argentinske križarke General Belgrano s strani britanske podmorni­ce Conqueror med Falklandsko vojno aprila ’82, kar je edina pomorska zmaga jedrske pod­mornice v zgodovini. Ob filmu Lov na Rdeči oktober, ki je populariziral hladnovojne igrice v globinah, radi pozabimo na dejstvo, da bi bila ob dvoboju Amerov in Sovjetov svetovna mesta verjetno že spremenjena v prah. Nosilke balističnih raket so namreč prvi okop morebitne tretje svetovne vojne. Njihova naloga je skrito čepeti blizu sovražne celine in ob nastopu nuklearne vojne izpljuniti jedrske izstrelke za kar najhitrejše presenečenje. Z drugimi besedami: ljudje ob spreminjanju v radioaktivni pepel sploh ne bi vedeli, kaj jih je doletelo. V ta namen imajo podmornice do 24 težkih balističnih raket, kolikor jih nosi ameriški razred ohio, pospravljenih v navpične silose za izstrelitev izpod gladine. Vsaka od njih nosi več jedrskih konic, ki se znajo usmeriti vsaka na svoj cilj - tu­di po ducat! Posamezna enota ima torej na zalogi dovolj atomskega orožja, da celino mimogrede spremeni v tisto iz Fallouta. Sicer je vzpostavljen dolg niz varnostnih mehanizmov, toda ob pomisli na napako zaradi slabe komunikacije (khm, Škrlatna plima, khm) se ti v grlu naredi cmok.
Nosilke raket so zato primarni cilj, čemur so namenjene tako imenovane lovke-ubijalke (hunter-killers). Te hitre plenilke imajo opremo, posebej občutljivo na izdajalske sledove sovražnic. V modernih časih se vse odvija pod vodo skozi ušesa zvočnih, magnetnih in toplotnih tipal. Kapitani so soočeni s klasičnim problemom: aktivni sonar je najučinkovitejše zaznavalo, a izda tvoj položaj, medtem ko je pasivni nezaznaven, toda slabši. Podvodne akcije so tako še vedno dvoboj instinktov in igranje s psiho nasprotnika je bilo v času trenj med blokoma stalnica. Obe strani sta si nenehno prizadevali slediti nasprotnim nosilkam raket in jih nemara prepoditi. V praksi je bilo plazenje za repe, saj so bili sonarji le v premcu. Sovjeti so zato dostikrat nenadoma obrnili svoje plovilo, da bi presenetili morebitnega zasledovalca, kar je spričo nevarnosti za obe posadki postalo znano kot 'nori Ivan'. Danes podmornice za seboj na kablu vlečejo vzvratni sonar, ki je to prakso odstranil. Z bojami, ki jih spustijo proti površju, morejo tudi tipati za sovražnimi letali in sprejemati radijska sporočila. Ta lahko gredo po nizkofrekvenčnih valovih celo pod morje, toda sporočilca smejo biti izjemno kratka.
Če dobi kapitan sovraga na muho, ima na voljo široko paleto orožij. Torpedi so še vedno prva izbira proti bližnjim podmornicam in ladjam. Imajo lastni sonar ali pa jih usmerjajo po žici, ki iz podmornice v izstrelek prenaša signal glavnega zaznavala. Posebej dragocenim ciljem, denimo sovražnim nosilkam balističnih raket in letalonosilkam, so namenjeni redki torpedi z jedrsko bojno glavo. Poleg njih znajo sodobne podmornice tako iz torpednih cevi kot navpičnih silosov izstreljevati protiladijske in manevrirne rakete, kar so ameriške lovke vrste los angeles pokazale v obeh zalivskih vojnah z napadi po Iraku. Sovjeti so za protiladijsko delovanje naredili kar svojo podvrsto podmornic, katere predstavnik je bil nesrečni Kursk, ki je avgusta 2000 potonil v Barentsovem morju. Gre za plovilo razreda oscar II s silosi za dva ducata protiladijskih raket za napade na ameriške letalonosilke, ki so se jih Sovjeti zelo bali.

Na dno
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1990 Rusija ni zmogla več slediti Združenim državam. Njena slabo vzd­r­že­vana plovila rjavijo v pristaniščih, celo zloglasne velikanke razreda typhoon, ki so s 24.000 tonami izpodriva in 175 metri dolžine največje podmornice vseh časov. Američani so zato porezali svoj proračun in drage lovke seawolf (ena stane tri milijarde dolarjev) nadomestili s cenejšimi tipa virginia. Te so danes najbolj napredne lovke-ubijalke, a njihove sposobnosti so v veliki meri še skrivnost.
Za manjše države je jedrski pogon predrag in se oklepajo konvencionalnega (nejedrskega). Zato so nemš­ke in ruske dizelelektrične lovke že od nekdaj velika prodajna uspešnica. Razkorak z jedrskimi plovili sku­šajo inženirji zmanjšati z novimi, od zraka neodvisnimi motorji, med njimi z gorivnimi celicami, kakršne so že v nemškem tipu 212. Edini omembe vreden vojaški premik izvajajo Američani, ki pri posameznicah vrste ohio en silos za jedrsko raketo predelajo v sedem silosov za rakete tomahawk. Preurejene podmornice tovorijo 154 manevrirnih raket, kar je enor­mna moč za udarce po kopnem.
Ob vsej tej vojaški predstavi pa kar malo pozabiš, da je moč s podmornicami početi še kaj drugega kot zalezovati nič hudega sluteče barkače. Slabo raziskani podvodni svet je imeniten cilj za civilne podmornice. Tako turistične, ki navadne smrtnike popeljejo uzret barvite koralne grebene, kot raziskovalne. Slednje predstavljajo batiskafi - globinska podvodna plovila, s kablom pritrjena na površinske ladje. Da bi zmogli videti čim globlje, so skoraj obvezno napravljeni iz titana, ki je dovolj trden, da je človek že pokukal v najglobljo točko oceanov. To je 23. januarja 1960 z batiskafom Trieste uspelo Jacquesu Piccardu in Donu Walshu, ki sta pristala na dnu Marianskega jarka na globini 10.900 metrov. Med odmevnejšimi so bila tudi odkritja slavnih potopljenih ladij, kot sta Titanic ter Bismarck, in na dno poslanih jedrskih podmornic. Osem jih je trenutno, od tega šest ruskih, in še vedno so speče bombe.
Ob srečanju z njimi se zaveš moči jeklenih rib, ki vladajo globinam. Ta trenutek je tam zunaj nekaj ducatov podmornic, ki lahko skupaj trikrat uničijo svet. Ampak ni pene, itak ne bi vedeli. Prišlo bi nenadoma, iz modrikaste teme.

Zavojevalci iz globin objavljeno: Joker 202
maj 2010