Revija Joker - Zavojevalci iz globin

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zavojevalci iz globin

Morski volkovi
Podmornice so si po prvi svetovni vojni izborile svoje mesto v mornaricah in nenadoma so vse države hotele paradirati s čim večjimi. To pomeni, da so docela zgrešile poanto teh podvodnih plovil. Britanci in Francozi so recimo uleteli s 'podmorniškimi križarkami', ki so bile ovešene s težkimi topovi. Zaradi tega bile še bolj okorne - francoska Surcouf je za potop potrebovala pet minut. Japonci so imeli še bolj utrgane zamisli z domala animejskimi nosilkami hidroplanov I-400 s hangarjem za tri letala, ki tudi niso bile prav us­peš­ne. Nemci si po drugi plati niso delali utvar in ko je septembra 1939 nastopila druga svetovna, so takoj na­povedali totalno vojno trgovskemu ladjevju. In prve ure po napovedi potopili potniško ladjo Athenio, bravo. 14. oktobra je kapitan Günther Prien z U-47 v drz­nem vdoru v najbolj varovano britansko pristanišče Scapa Flow na dno poslal bojno ladjo Royal Oak in dal Britancem vedeti, kaj lahko pričakujejo. A slednjim je bil položaj že kristalno jasen, saj jim je na­če­lo­val sir Winston Churchill, ki je prvo podmorniško vojno spremljal od blizu. Zaradi tega so Britanci že od samega začetka ladje organizirali v konvoje, spremljevalni rušilci in korvete so bili op­remljeni z globinskimi bombami, organizirali pa so takisto letalske patrulje.
Nihče od sprtežev ni popuščal in razplamtela se je bitka za Atlantik, ki je trajala od prvega do zadnjega dne vojne. Na začetku je šlo bolje Nemcem, ker Britanci niso imeli dovolj rušilcev. Po konvojih so udarili s taktiko 'volčjih krdel', organiziranih skupin podmornic. Asi, kot sta bila Otto Kretschmer in Joachim Schepke, so se izmojstrili v skupinskih nočnih napadih na konvoje, kjer so natančno napadali z visoko hitrostjo na gladini. A tako imenovani 'srečni dnevi' skozi 1940, ki so bili najuspešnejši čas za morske volkove, niso trajali večno. Marca 1941 so Britanci na ladjah uspeli končno širše uvesti radarje in napravo ASDIC. Šlo je za prvi praktični sonar z dosegom dobrih stotih metrov, s katerim je mogel spremljevalni ru­ši­lec pod vodo natančno locirati podmornico. To je bilo za Nem­ce grdo presenečenje in marca so globinske bombe v hitrem zaporedju našle Priena, Schepkeja ter ujetega Kretschmerja.
Izkušene podmorniške posadke so bile izjemno pomembne, saj so edine premogle instinkt za igro plenilca in plena, ki je bil potreben, da si se izmaknil rušilcem in postavil v položaj za strel pravokotno na pot ladij. Podmornice so bile še vedno počasne in za napad na konvoje so imele ponavadi samo eno priložnost, ob kateri je moral kapitan izračunati, kam poslati torpeda, da se bo njihova pot srečala s tisto od tarče. Pri tem so si sicer pomagali s preprostimi mehanskimi računalniki. Toda časa je bilo malo in najboljši so približno namerjali kar 'iz glave.' Zato je bila vsaka izguba boleča in po marčevskih pogromih podmorničarji nikoli več niso resno ogrozili Otoka.
Ko so v vojno konec 1941 vstopile neizkušene ZDA, je sicer nastopilo drugo 'srečno obdobje'. Kapitani U-bootov so se naučili izmikati značilnemu 'pingu' ASDICa in globinskim bombam. S hidrofoni so zaznali, kdaj je rušilec pospešil, da bi odvrgel smrtonosni tovor, in se preusmerili. A čeravno so spet potapljali več ladij, so bili sedaj zoperstavljeni grozljivi moči ameriških ladjedelnic, ki so bile zmožne napraviti vsaka svojo tovornjačo v enem tednu in so jih bruhale veliko hitreje, kot so jih Nemci mogli potapljati.

Zavojevalci iz globin objavljeno: Joker 202
maj 2010