Revija Joker - Zavojevalci iz globin

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zavojevalci iz globin

Labodji spev volčjih krdel
Industrijska premoč pa ni bila edini trn v peti podmorničarjev. Nad Atlantikom so zavladali težki ameriški bombniki B-24 liberator, ki so imeli dovolj velik doseg, da so lahko patruljirali po vsem oceanu. Konvojem so pridružili majhne eskortne letalonosilke, katerih frčala so napravila površinski boj za podmornice nemogoč. Zavezniki so dodatno izmojstrili sodelovanje rušilcev in 'ubijalske skupine' so načrtno patruljirale znana zbirališča U-bootov. Na roko pa jim je šel še en detajl. Že konec leta 1941 so uspeli razvozlati nemško pomorsko šifrirno kodo, znano po šifrirni napravi enigma, kar pomeni, da so lahko prestrezali sovražne radijske pogovore in vedeli, kam se podmornice premikajo. Nemci vse do konca vojne niso čisto ugotovili, kaj se dogaja! Zato so zavezniki veliko plovil presenetili na površini, kjer so jih urno napadli z novim metalnikom min ježem (hedgehog) in akustičnimi torpedi, ki so znali slediti zvoku motorjev podmornic.
To je za nemške podmorničarje pomenilo pekel. Že tako so bile njihove ladje tipa VII komaj kaj večje od tistih iz prve svetovne vojne. V petdeset metrov dolgem kovinskem valju se je stiskalo 45 mož, ki so morali shajati brez prhe in z enim samim straniščem. Na križarjenju so bili tudi po nekaj mesecev in po tem času je kovinsko konzervo preveval tak smrad, da se je prišleku od zunaj zavrtelo že, če se je približal vhodni loputi. Mornarji so delali in spali v treh izmenah, po eno posteljo sta si delila najmanj dva (razen kapitana). Okvare so bile na dnevnem redu in že en pozabljen izvijač v ventilu je lahko pomenil usoden vdor vode v trup. Zaradi tega so najraje napadali na površini, toda zavezniška prevlada v drugi polovici vojne je to onemogočila. Nemci so potrebovali novo tehnologijo - in dobili so jo s šnorklom.
To je bila teleskopska cev, ki so jo iztegnili nad vodo podobno kot periskop, da je zagotavljala dotok zraka v podmornico. Na ta način je lahko plovilo pod vodo poganjalo dizelske motorje in obnavljalo kisik. S tem so se izognili nadležnim letalskim patruljam z radarji. Nekaj malega upanja je Nemcem dajala tudi uvedba lastnih akustičnih torpedov, dasi niso bili zanesljivi in zavezniki so jih hitro onesposobili z glasnimi zvočnimi vabami. Pravi preboj je prišel šele s podmornicami tipa XXI.
Tako imenovane 'elektroboote' so bile revolucionarno čudo tehnike. Prvič v zgodovini je bila podmornica skonstruirana tako, da se je pod vodo premikala hit­reje (32 km/h) kot na površini (29 km/h). To so ji omogočale ogromne baterije in posebna oblika trupa. XXI je odvrgla top na palubi, saj je spričo nemogo­če­ga površinskega boja zastarel. Namesto tega je imela šest torpednih cevi z avtomatsko menjavo torpedov, da je lahko vse napolnila v desetih minutah. To je bilo hitreje, kot so lahko v VII ročno napolnili eno! Torpede je bilo moč usmerjati z aktivnim sonarjem, zato so lahko ustrelili, ne da bi sploh dvignili periskop. 76 metrov dolga podmornica je imela za svojih 57 mornarjev tuš in hladilnik, potopila pa se je lahko do 280 metrov globoko. A Nemci so na svojo žalost do konca vojne uspeli v uporabo poslati celi dve, ki sta zgolj nemočno opazovali kapitulacijo.
V drugi svetovni vojni so Nemci potopili skupno 3500 trgovskih in 175 vojnih ladij, toda cena je bila grozljiva: od 1154 podmornic so jih izgubili 757. Še hujša je statistika mornarjev, kajti od vsakih petih, ki so odšli na patruljiranja, se je vrnil le eden. A zapuščina nem­škega podmorniškega vojskovanja je s tipom XXI živela dalje, kajti pod drobnogled so jo vzeli tako zahodni zavezniki kot Sovjeti in na njej osnovali svoje povojne naprave.

Zavojevalci iz globin objavljeno: Joker 202
maj 2010