Revija Joker - Smetiščarji e-sveta

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Smetiščarji e-sveta

Ne na mojem dvorišču!
V prejšnjem razdelku smo govorili o recikliranju in služenju. Namenoma pa nisem povedal, da so postopki, ki sem jih opisoval, v bistvu idealiziran sistem, ki ga v praksi ne vidimo povsod. Zdaj moram na plano privleči kruto resnico. Koliko, menite, elektronskih odpadkov proizvede sodobna družba? Poglejmo. Kdaj ste nazadnje zamenjali ali nadgradili računalnik? Kupili nov televizor ali monitor? Preverite prodajne številke, s katerimi nas zasipajo veliki proizvajalci. Sony je prodal več trideset milijonov playstationov 2, medtem ko bo stari PS počasi začel romati v reciklažo. Čez manj kot deset let pa bodo v smeteh tako PS2 kot Nintendove igralne kocke in Microsoftovi xboxi. Že leta 2005 se bo po zahodnoevropskih domovih valjalo več kot 60 milijonov teh treh konzol, v Združenih državah 78 milijonov, na Japonskem pa 55 milijonov. S tem, da so konzole majhne in odpadkovno neugledne. Zato presedlajmo na računalnike. Analitiki v ZDA so naračunali, da Čezlužci vsako leto zavržejo petdeset milijonov osebnih računalnikov, ker so tehnološko zastareli. Od tega jih je polovica popolnoma normalno delujočih. Jap, lepota potrošniške družbe - zavrzi staro, kupi novo. Veste, kaj najdete v teh petdesetih milijonih računalnikov? 300.000 ton plastike, 72.000 ton svinca (ja, kilogram in pol po računalniku, v katodni cevi iz svinčevega stekla), 1500 ton kadmija, 1000 ton kroma in 300 ton živega srebra. Če naštejem samo najbolj strupene sestavine, tiste, zaradi katerih naše inšpekcijske službe zaženejo vik in krik, če jih najdejo v solati (in ki jih, razen plastike, ne moremo reciklirati). Od teh petdesetih milijonov jih gre v reciklažo komaj četrtina. Seveda so v računalnikih skrite velikanske zaloge bakra in železa, v manjših količinah pa tudi srebro in zlato - in slednja znata alkimistično odebeliti bančni račun tistemu, ki se jih spravi iskat. Ker pa je tako iskanje drag in nemarno zamuden postopek, se podjetjem v razvitih državah večinoma ne izplača. Kaj potemtakem storijo? Odpadni material, ki ga zberejo s pompoznimi akcijami o čistem okolju in recikliranju, preprosto ponudijo na borzi - ali ga prodajo že znanemu kupcu, ki smeti odpelje nekam, kjer je predelovanje skrajno poceni. In kje, nemara, bi to bilo? Seveda, v deželah tretjega sveta - in v najstarejši civilizaciji na planetu, na Kitajskem. Raziskave kažejo, da tam konča kar osemdeset odstotkov prej omenjene številke, torej deset milijonov računalnikov s pripadajočo opremo. Za lažjo predstavo: to so štiri kocke s stranico petdesetih metrov, kar da v sedmih letih toliko materiala, da bi iz njega sezidali kopijo Keopsove piramide.

Vse, česar ni moč uporabiti, konča v plamenih. Črni dim, ki ga vidite, je mnogo bolj škodljiv kot v Iraku zažgana nafta.

Smetiščarji e-sveta objavljeno: Joker 117
april 2003