Revija Joker - Vietnam

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Vietnam

Srp in kladivo
Hladna vojna je bila v petdesetih letih v polnem zagonu in korejska vojna leta 1950 je bila za Zahod očiten pokazatelj, da komunizem ne izbira sredstev za prevlado. ZDA so si Indokino predstavljale kot zamašek na steklenici boljševizma, kajti bale so se, da bi se Marxov nauk in Stalinov režim skozi Vietnam prek Malezije razširila na Filipine in tako zavzela ves vzhod, vključno z Japonsko. Rdeča nevarnost je za Američane predstavljala največjega sovražnika demokratičnega sveta. Zato so takoj po ženevski konferenci priznali samostojnost Južnega Vietnama, postavili veleposlaništvo v Saigonu in začeli državi gospodarsko ter vojaško pomagati. Stolček je prevzel katolik Ngo Dinh Diem in ameriški predsednik Eisenhower je podprl njegovo odločitev po razveljavitvi deželnega referenduma za združitev, z razlogom, da bi bili rezultati s severa ponarejeni. To bi se nemara dejansko zgodilo, vendar le malokdo ve, da je Diem prišel na oblast na točno tak, nepošten način, da je bila njegova vlada do kraja skorumpirana in da je njegova ureditev temeljila na tajni policiji ter širjenju oboroženih sil. Z diktaturo ni le zaviral razvoja države, temveč si je poleg zunanjega nasprotnika nakopal še kopico notra

Za pučem je stala Amerika oziroma Kennedy, ki ga je ganil posnetek sedmih budističnih menihov, ki se v protest avtokraciji živi zažgejo.
njih sovražnikov, med drugim nemaloštevilno budistično prebivalstvo, ki se ni strinjalo z ukrepi katoliške vlade. Hanoi je uradno oznanil, da bo državo združil tako ali drugače in nestabilnost juga izkoristil za pridobivanje številnih tamkajšnjih simpatizerjev, ki so ustanovili komunistično ločino Vietnam Cong San - Vietcong. Ta je kmalu prešla od besed k dejanjem in nizala napad za napadom na oporišča Ngojeve vojske. Da bi vietcongovci pokazali, da se za združitev borijo sami, brez odkrite pomoči severne vojske, so svoje gverilske skupine oklicali za narodno osvobodilno fronto (NOF). Američani so v Saigon sprva pošiljali le vojaške svetovalce in orožje, toda nemotivirani južni vojaki niso bili kos prostovoljcem NOFa. Zato je 1959. v Južni Vietnam dospelo prvih nekaj stotin ameriških enot pod pretvezo opazovanja in mirovništva. Že v prihodnjem dvanajstmesečju so število vojakov povečali na tisoč, Kennedy pa je svojo kratko predsedniško kariero leta 1961 pričel s pošiljko dodatnih deset tisoč mož, ki so s seboj nesli povelje, da lahko na provokacije odgovorijo z ognjem. V tem času Američani v podtlehni vojni, ki se je odvijala po vsem južnem delu, sicer dejavno še niso bili udeleženi. Enako hitro pa je rasla tudi moč osvobodilne fronte, ki so po tako imenovani Ho ši Minhovi stezi (vila se je iz Hanoija čez Laos na jug) dobivali podporo od Severnega Vietnama tako v možeh kot v puškah.
Kljub temu, da je Amerika Ngo Dinh Diema sprva podpirala, je Pentagon spoznal, da sta njegova avtoritativna oblast in zganjanje nasilja nad kmečkim prebivalstvom daleč od pregovorne antikomunistične demokracije. Zato je CIA 1963. sprožila vojaški udar. Diema so ubili, v kratkem obdobju po puču pa se je v Saigonu zvrstilo nič manj kot deset vlad, kar je le okrepilo komunistično dejavnost. Južnega Vietnama ni bilo mogoče več obdržati po političnipoti.

Vietnam objavljeno: Joker 117
april 2003