Revija Joker - Vietnam

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Vietnam

Vietnamska vojna

Bombniki B-52 so od 1965 do 1972 sejali smrt in opustošenje v Severnem Vietnamu. Dasiravno so industrijske predele glavnega mesta zravnali z zemljo, se središča in vladne četrti niso upali dotakniti, kajti kaj rado bi se zgodilo, da bi se zaradi popolnega opustošenja dvomilijonske prestolnice v vojno vmešali Sovjetska zveza in Kitajska.

Zaradi narave spopadov je to vojno težko začrtati na dan natančno. A ker svetovne zgodovine pač ne piše Vietnam, obče velja, da se pod izrazom 'vietnamska vojna' smatra ameriški poseg v Indokino. Zatorej imamo za 'uradni' pričetek 7.

Napalm je najbolj prepoznavno orožje vietnamske vojne. Z njim so Američani pobili ogromno nasprotnikov in povsem uničili veliko džungle in polj.
avgust 1964, ko je ameriški kongres sprejel slovito Tonkinško resolucijo, s katero je predsednik Lyndon Baines Johnson dobil podporo za pričetek vojaških akcij. Povod je bil domnevno izzvani napad torpednih čolnov severnovietnamske vojske na ameriško topnjačo Maddox v Tonkiškem zalivu pet dni poprej. Prva ukrepa sta bila bombardiranje severnih vojaških postojank in napotitev skoraj trideset tisoč marincev na vojno območje. Američani so se že čez nekaj mesecev začeli široko boriti tudi na tleh in s tem prevzeli glavno težo bojev proti NOF, kajti južna armada se je navkljub številčnosti (štela je skoraj 400.000 mož) izkazala za popolnoma nesposobno. Ho ši Minh se je odzval na ameriško aktivnost in v boj naposled odkrito poslal lastno vojsko. Amerika, ki je bila prepričana, da bo vse skupaj le spopad in ne vojna, se je močno uštela. Njihova vojska ni bila pripravljena na gverilsko borbo po neznanem, težko prehodnem in pasti polnem terenu

Poveljnika ameriških sil v Vietnamu, Williama Westmorelanda (na sliki), je leta 1969 zaradi neučinkovitosti zamenjal general Creighton Abrams.
ter vietcongovska taktika se je navzlic slabši oborožitvi izkazala za uspešnejšo. Ob koncu 1965. leta je bilo Američanov v Vietnamu že 180.000, pridružili pa so se jim še Avstralci, Novozelandci, Južnokorejci, Tajci in Filipinci. Bombni napadi na sever so se vrstili in najbolj sta jo skupili mesti Hanoi ter Haiphong. V najbolj vročih mesecih so Američani tudi sedemtisočkrat bombardirali nasprotnikova ozemlja in Ho ši Minhovo stezo. A kljub vsem naporom jim oskrbovalne poti iz severa na jug ni uspelo nikoli pretrgati. Na tej tisoč petsto kilometrov dolgi navezi džungelskih poti, visečih mostov in gorskih koz jih stez je namreč nenehno delalo okoli petdeset tisoč Vietnamcev, ki so skrbeli za hrano, zdravniško pomoč in popravila cest ter mostov. Navzlic izgubam so konvoji mož, slonov in tovornjakov tedensko dosegali svoje cilje na jugu.

Zgodovina se ponavlja: vzporednic med Irakom in Vietnamom kar mrgoli, vendar v tistem času Varnostni svet še ni imel take veljave. Zanimiv in manj znan podatek je, da je Kitajska Ameriki zagrozila z vojno, če ne bodo nehali z agresijo v njihovi prijateljski državi.

Čeprav so kanile ZDA levji delež vojne na vsak način opraviti iz zraka in Severni Vietnam zlomiti z uničevanjem tovarn, vojašnic, mostov ter rafinerij, so se uštele. Vietnamci so bili nemira vajeni in narod je enotno podredil življenje vojni ter brezpogojni zmagi. Porušene tovarne so nadomestile stotine malih obrtniških delavnic in celi kraji so se preselili v podzemne rove. Amerika je nasprotnika močno
podcenjevala. Medtem ko je civilno prebivalstvo severa od jutra do noči izdelovalo vojaške potrebščine, so vietcongovci na jugu s skrivalniškim, zaprtim bojevanjem uspešno premagovali južno vojsko ter povzročali džungle nevajenim Američanom hude preglavice, čeravno je predsednik Johnson svetovni javnosti zatrdil, da bodo dobili vsako bitko in vojno končali v najkrajšem času. Kako zmotno. Vietnamska vojna je bila najdlje trajajoči spopad v moderni dobi, ki je Združene države vsako leto stal več kot dvajset milijard dolarjev. Napadalci so resda imeli veliko tehnično premoč, a to jim ni pomagalo, saj se je tehtnica, vsaj politična, že leta 1968 prevesila v škodo ZDA. Najprej je januarja severnovietnamski general Vo Nygen Giap, taisti, ki je dvanajst let prej porazil tujsko legijo, napadel in dva meseca oblegal ameriško postojanko Khe Sanh. Usoda Dien Bien Phuja se sicer ni ponovila in v vojaškem smislu so zmagali Američani. Vendar je bitka doživela velik svetovni odmev in postavila pod vprašaj predsednikova poročila. Drugi dogodek, ki je pokazal, da ameriške sile nikakor nimajo vseh niti v rokah, kot se je hvalil poveljujoči general William Westmorela

Mladina je javno zažigala vpoklicne lističe in med dezerterji je bil tudi boksar Mohamed Ali.
nd, je bila znana tetska ofenziva. Tet je budistično Novo leto in tedaj je v regiji veljalo pravilo ustavitve ognja. Toda tistega leta se Vietcong običaja ni držal, marveč je na dan vsedeželnih praznovanj napadel kar sto vasi in mest vzdolž celotnega juga. V Saigon je vdrlo 4000 partizanov in ga, tako kot večino ostalih mest, držalo nekaj dni. Američani so silovito odgovorili in v operaciji je v tednu dni izgubilo življenje polovica NOFa, okoli 35.000 komunistov. Kakšen je bil namen te samomorilske akcije Vietconga, se analitiki sprašujejo še dandanes, a dejstvo ostaja, da je imela zelo velik vpliv na javno mnenje. Amerika je spoznala, da vojne ne bo dobila oziroma

Republikanski tekmec predsednika Johnsona je avgusta leta 1968 močno dvignil napetost s sproženjem govoric, da je vlada odobrila uporabo jedrskega orožja.
da bo cena za popolno zmago previsoka, saj so z velikanskim vložkom dosegli le neodločen rezultat. Zato je predsednik Johnson, dotlejšnji zagovornik vojne, odpovedal kandidaturo na bližajočih se volitvah. Ne glede na to je Pentagon še isto leto okrepil sile v Vietnamu, ki so presegle pol milijona borcev, to pa je v domovini sprožilo veliko nejevoljo. Prebivalstvo se je namreč pričelo zavedati nesmisla vojne v državi, za katero sploh niso vedeli, kje je. Vsak mesec so se vračala letala s stotinami krst in že dolgo se ni več borila samo poklicna vojska, marveč so uvedli splošno (naključno) naborništvo in v džunglo pošiljali novince. Vseameriške demonstracije so prerasle v resne nemire sredi leta 1968, ko se je v kratkem obdobju zvrstilo več dogodkov. Najprej je v domovino dospela kopica krst kot posledica okrepljenih vietnamskih napadov. Nato je bil 3. aprila umorjen voditelj črnskega gibanja Martin Luther King. Piko na i pa je dodal marčevski ameriški pokol civilistov v vasici My Lai, ki je prišel v javnost šele čez čas. Študentsko gibanje in zaostritev rasnih vprašanj sta se zlila v najhujšo krizo ZDA v prejšnjem stoletju. Vietnamska vojna je bila moralno izgubljena in predsednik je v zadnjih trenutkih mandata zapovedal pričetek postopnega umika čet iz Vietnama.

Vietnamski voditelji niso bili nikakršni neuki kmetje, marveč po večini v Evropi izšolani intelektualci. General Vo Nygen Giap (levo) in Ho Ši Minh sta diplomirala v Parizu.

Vietnam objavljeno: Joker 117
april 2003