Revija Joker - Robin z oglavnico

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Robin z oglavnico

Dobri kralj Rihard
Ključna letnica srednjeveške Anglije je 1066, ko je brez nasledstva umrl kralj Edvard Spoznavalec. Krono je na hitrico prevzel Harold II., a le za kratek čas, saj jo je še isto leto na silo terjal normandijski vojvoda Viljem Bastard. V sloviti bitki pri Hastingsu so Normani premagali domačo anglosaško vojsko in zmagovalec je zasedel londonski prestol kot Viljem I. Angleški, kasneje bolj znan s podimkom Viljem Osvajalec. Prelomnost te bitke je v tem, da so prišleki iz severne Francije razlastili staroselsko plemstvo in posihmal sami predstavljali celoten višji sloj angleške družbe. S tem so deželo na novo ustrojili in jo preželi s svežo kulturo. Poseg se je odrazil zlasti v jeziku, zato ima angleščina toliko besed francoskega izvora. Anglosasom okupacija seveda ni bila pogodu in so se redno upirali, kolikor se je dalo, vendar zaman. Iz tega posledično izhajajoči domoljubni pridih ima tudi zgodba o Robinu Hoodu, kakršno poznamo, ki pogosto omenja normansko nadvlado nad angleško gmajno.

Normani (severni možje) so potomci danskih in norveških vikingov, ki so se ustavili v severni Franciji in dali ozemlju ime Normandija. Tam so se pokristjanili, se pomešali s Franki in drugimi germanskimi plemeni ter vodili mnogo osvajals­kih pohodov. Med ostalim so v dvanajstem stoletju zavzeli celo Sicilijo. Normani niso enako Fran­cozi. Četudi so govorili podoben jezik, so bili pogosto v sporu s staroselskimi Franki in Galci, iz česar tudi izhaja dolgostoletna angleš­ko-francoska mržnja. Nasploh pa se gre zavedati, da so bila takrat ozemlja dosti bolj razko­sa­na kot danes in da je bil denimo kraljevina Francija obsegala komaj kaj več od širše okolice Pariza.

Ker so bili še dve stoletji po Viljemu angleški kralji večino časa raje v severni Franciji kot v londonskem Towerju, so z državo upravljali normanski nadzorniki, tako imenovani šerifi. Obrobna etimološka zanimivost je, da izraz izhaja iz staroangleških oblik besed shire in reeve, kar pomeni oskrbnik grofije. Po okupaciji so ti oskrbniki predstavljali absolutno oblast, saj so imeli vsa kraljeva pooblastila. Vladali so s trdo roko in z visokimi davki stiskali prebivalce. Najbolj so deželo seveda izžele neprestane vojne, višek stroškov pa je dosegel tretji križarski pohod.
Kmalu po drugi kampanji nad Sveto deželo (1145-1149), ki se je izkazal za popolno polomijo, je Jeruzalem padel nazaj v muslimanske roke (1187) in strasti v Evropi so spet razplamtele. To pot so se pobudi Vatikana odzvale najmočnejše kronane glave: angleški kralj Henrik II., francoski Filip II. in svetorimski cesar Friderik I. A prvi potovanja ni dočakal in nasledil ga je sin Rihard. Ta se je na bojnem polju izkazal že v najstniških letih in vojaška srčnost mu je prislužila vzdevek Levjesrčni. Ker mu med kralji v veščinah vojevanja ni bilo enakega, so ga izbrali za poveljnika krš­čans­ke vojske. Kakšnega velikega učinka operacija ni imela. Križarji so zajeli in oplenili nekaj mest, med njimi Ako, toda Svetega groba jim ni uspelo zasesti. Popis dogajanja v Jutrovem med letoma 1189 in 1192 je za našo zgodbo nepotreben. Več na to temo naj­dete v vedežu o križarskih vojnah (id 455 na stranki) in o templjarjih (5226).
Za izročilo o Robinu Hoodu pa je pomemben dogodek na Rihardovi poti domov. Odprava ni imela pomorske sre­če, zato so v severnem Jadranu blizu Ogleja doži­ve­li brodolom, nakar je kralja v Avstriji zaradi starih za­mer zajel tamkajšnji vojvoda Leopold V. Ta ga je pro­dal cesarju Henriku VI., ki je od angleškega dvora zahteval odkupnino več deset ton srebra. London je na pobudo kraljice matere kljub prazni zakladnici zb­ral zahtevano kvoto, vendar je bila na rovaš tega de­že­la izžeta do kraja. Ravno ta beda je ključni motiv robin­hoodovstva, kajti normanska nepravičnost je mno­­go prebivalstva stala glavo ali jih naredila za brez­domce in jih pregnala v hosto. Ljudje denimo niso imeli niti zrna pšenice za pod zob, a po drugi plati je bil smrtni prekršek uplen srnjadi, ki je bila po dekretu kraljeva last.
V tej štoriji igra važno vlogo Rihardov brat John, ki je bil tudi v resnici mehkužen zvijačnež, kakršnega slikajo filmi. Iz zavisti se je spečal s francoskim kraljem in skupaj sta Rihardovemu ugrabitelju ponudila precejšen znesek, če ga nikoli ne bi izpustil. Henrik ju je zavrnil in februarja 1194, po štirinajstih mesecih zadr­že­vanja, Angleža proti odkupnini osvobodil. Z dobljenim bogastvom je osnoval mesto Wiener Neustadt (Novi Dunaj). Rihard se je srečno vrnil domov in bratu odpustil izdajstvo, toda ni mu bilo do posedanja na prestolu, zato se je podal na svoja ozemlja v Franciji v boj zoper Francoze. Po petih letih utrjevanja domovine svojih prednikov ga je ob rutinskem postopanju okoli obleganega gradu Châlus zadela strelica iz samostrela. Rana sama po sebi ni bila smrtna, vendar ga je dva tedna kasneje pokopala gangrena.

Folklora veli, da se je Robin Hood rodil v Loxleyju v Južnem Yorkshiru, ki spodaj meji na okraj No­ttinghamshire. Gozd Sherwood se je tedaj raz­pro­­stiral čez obe grofiji.

Rihard Levjesrčni ni postal ikona zaradi svojega vlada­nja. Bil je namreč slab kralj, ki je s svojo boja­želj­nostjo shiral kraljestvo. Za povrh sploh ni govoril angleško in za časa svoje desetletne vladavine je bil v Lon­donu le nekaj mesecev. Prav tako ni bil pooseb­lje­na plemenitost, kar priča njegov hladnokrvni ukaz za pobitje 2500 zajetih muslimanov v Aki. Legendo so iz njega naredile pripovedi soborcev, ki niso mogli prehvaliti vladarjevega poguma in požrtvovalnosti. Piko na i pa je postavila njegova smrt, kajti bil je eden od le treh angleških kraljev, padlih v boju. Zaradi tega in dejstva, da je bil vitez ter križar, je dobil najbolj častno mesto od vseh: kip pred Westminstrsko palačo. Ta njegova pravomoškost mu je priborila pozitiv­no vlogo v povesti o Robinu Hoodu, dočim je bil sp­let­karski princ šleva, ki je v kraljevi odsotnosti šuš­ma­ril z neprijateljem in prek šerifov ropal za osebne interese. Po eni od štorijalnih različic si je med drugim prisvojil posestvo v Locksleyju (današnji Loxley), zaradi česar se je nek križarski vojak, locksleyjški Robin imenovan, predčasno vrnil iz Palestine, našel očeta mrtvega in spočel gverilo v gozdovih južno od vasi.
Prestol je po Rihardovi smrti vendarle prevzel brat John (v slovenski literaturi se občasno pojavlja pod imenom Ivan, kar je po mojem mnenju neposrečen prevod), katerega vladavina je bila pretežno polomija. Izgubil je dobršen del ozemlja na celini in se naposled sprl s papežem. A v anale se je poleg mesta v Ro­bi­novi štoriji vpisal z nesmrtnim dejanjem, podpisom Velike listine svoboščin, bolje poznane kot Magna Carta, v kar ga je prisililo nezadovoljno plemstvo. Aktualni Scottov film Johnu dela krivico, saj pokaže zgolj njegovo zavrnitev tega dokumenta, ki velja za praustavo in je prvič omejil moč monarha, ne pa tudi kasnejšega sprejetja leta 1215.

Robin z oglavnico objavljeno: Joker 203
junij 2010