Revija Joker - Robin z oglavnico

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Robin z oglavnico

Zelene pajkice
Spoj patriotskega borca za pravice malega človeka in legendarnega bojevniškega kralja je dala dodatnega vetra priredbam dogodivščin. Poleg knjig in gledaliških iger so prišle celo opere, Robinu na čast pa so širom Anglije organizirali še tekmovanja, smenje in tako zvane majske igre. Na teh vaških prireditvah, ki kot pozdrav poletju izhajajo iz daljnih poganskih ča­sov, sta se junaku v šestnajstem stoletju priključila dva nova, poprej samostojna folklorna lika: redovnik Tuck in lady Marian. Prvi je bil zaradi svoje veseljaš­kosti in ljubezni do dobre kapljice kot nalašč za odpadniško družbo. Pri tem se ni ne takrat, ne kasneje nih­če obremenjeval z zgodovinsko neskladnostjo, saj so se prvi meniški redovi v Angliji pojavili šele v poznem 13. stoletju. Ženski lik je bil po drugi plati itak nujen za napredujočo povest, četudi je šlo sprva za Devici Mariji podobno poosebljeno čistost. Si pa glede nje nista niti dve deli enaki. Bila je vse mogoče, od šerifove hčerke in Rihardove nečakinje prek spletične in dvorjanke do navadne kmetice.

Zgodba o Robinu Hoodu, kakršno poznamo, ima nekaj domoljubnega pridiha, saj pogosto omenja normansko nadvlado nad anglosaško gmajno. Predvsem je raja v nemilosti pri pro­slulem notthingamskem šerifu, ki v prinčevem imenu jemlje siromakom.

Dobro vprašanje je zategadelj, od kod potemtakem dandanašnja precej uniformna podoba kavalirskega, duhovitega Robina Hooda v vilinski opravi, Malega Johna s palico, debelušnega meniha, okrutnega nottinghamskega šerifa, dobrega kralja Riharda in hinavskega princa Johna? Odgovor na prvo žogo bi bil Holivud. A legendarni filmi, kot so Robin Hood z Douglasom Fairbanksom (1922), The Adventures of Robin Hood z Errolom Flynnom (1938), Disneyjeva risanka iz leta 1973, Robin and Marian s Seanom Conneryjem in Audrey Hepburn (1976) in Prince of Thieves s Kevi­nom Costnerjem (1991) ter še sto drugih vsebujejo glede na široko srednjeveško ozročilo preveč podobne elemente, da bi šlo za naključje. Torej so se vsi po vr­sti zgledovali po istem, močnem viru. Ta temelj so­dobnega šervudskega junaclja je moč najti v romanu Ivanhoe (1820) škotskega pisatelja Walterja Scotta. Gre za delo, ki je s svojo romantično predstavo gradov in vitezov veliko pripomoglo k tedanji priljubljenosti srednjega veka. Osrednji lik je resda saški vitez Wilfred Ivanhoe, ki se vrne iz križarske vojne in išče ljubezen. Toda v ospredju so prav tako Robin iz Locksleyja, njegova vesela skupina gozdovnikov in brata modre krvi z ustreznima značajema. Med drugim rav­no iz te knjige izvira Robinova veščina, da razčesne puš­čico v tarči, ki je postala kasnejši zaščitni znak filmske inačice. Tem smernicam so nato sledili še dru­gi pisci, na primer Howard Pyle v sijajni otroški priredbi The Merry Adventures of Robin Hood. Podobo so ohranjali vse do prihoda gibljivih sličic, ki so mitskemu junaku iz angleškega sveta dale svetovno slavo.

Meni najboljša filmska predstava šervudskih prilik, čeprav docela stereotipna in stara skoraj štiri desetletja, je Disneyjeva starošolska animiranka z živalmi: lisjakom Robinom, volčjim šerifom in levom Rihardom. Dopadla se mi je tudi zadnja uprizoritev v 'gladiatorski' navezi Crowa in Scotta, predvsem zaradi drugačne fabule, v kateri Robina Hooda pravzaprav sploh (še) ni.

Čeprav se z Robinom Hoodom še vedno ukvarja stotine zgodovinarjev, arheologov, jezikoslovcev in etnologov, se zdi vprašanje o njegovi verodostojnosti zanimivo le za akademske razprave. Povest se bržda ni rodila brez podlage in gozdni izobčenec (ali celo več njih), ki je od daleč spominjal na sodobno hoodovsko podobo, je zelo verjetno obstajal. Kot sta obstajala tudi Jezus in Sandokan. Da so nekateri ponarodeli liki danes bolj prepoznavni kot drugi, je pač stvar nak­ljuč­­ja oziroma tisočletne dejavnosti fanovskih krož­kov. Pomembno je, da vsak prihaja v paketu s pozitiv­nim in vselej koristnim človekoljubnim sporočilom. Zato bodo še dolgo živeli v srcih in molitvah vseh nas.

Robin z oglavnico objavljeno: Joker 203
junij 2010