Revija Joker - Krvava sled

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Krvava sled

Jetrca in bedra
Videli smo, kakšno škodo delajo krogle v mišicah, toda redkokdo umre od prestreljenega bicepsa. Resna nevarnost nastane, ko projektili srečajo žile, živce in notranje organe, ki se na zadetke odzivajo vsak po svoje. Najbolj nasrkajo jetra, ki jih razpenjanje za­čas­ne votline čisto zmrcvari - včasih že, če krogla samo švigne mimo. Ker jih je težavno šivati skupaj in se zna­jo regenerirati, kirurgi poškodovani del praviloma kar odrežejo. Na drugi strani so pljuča, ki s svojo oh­lapno strukturo niso toliko občutljiva na začasne votline. Posebna sorta organov so oni s tekočinsko vse­bino, kot so želodec, srce in do neke mere mož­ga­ni, če se kot 'organ' štejejo skupaj z lobanjo. Udarni valovi, ki smo jih srečali v prejšnjih poglavjih, imajo namreč na te organe še posebej uničujoč vpliv. Vsi vemo, kaj se zgodi z balonom, polnim vode: ko vanj napravimo majhno luknjico, ga pritisk dobesedno raz­že­ne. Podobno se zgodi, ko krogla potuje skozi organ, poln tekočine: udarni val ima na izstopno odprtino eksploziven učinek, kar je glavni razlog, da imajo izstopne rane glave nemalokrat obliko ... manjkajoče lobanje, ker slednjo enostavno odpihne. Posebno poglavje so kosti. Te so za razliko od preostalega tkiva trdna snov in se namesto trganja drobijo. Koščki zdrobljene kosti nemalokrat postanejo sekundarni drobci, ki povzročajo dodatne poškodbe.

Krogle iz mušket so imele spričo oblike manjšo prebojnost od današnjih. Zato so raje ostajale v ljudeh, čeprav jih je bilo iz njih hkrati laže izbezati.

Najresnejša takojšnja nevarnost za ustreljenega je poškodba hrbtenjače in katere od bistvenih žil, torej arterij in ven v telesu ter femoralne arterije v stegnu in brahialne v nadlahti. Krvavitev iz femoralne arterije je ob odsotnosti oskrbe v nekaj minutah usodna, kar je poglavitni razlog za poskuse s stegenskimi deli zaš­čit­nih jopičev. Krvavitve so večkrat notranje kot zunanje, posebej ob zadetkih v torzo (trup brez udov), kjer je dovolj prostora, kamor lahko kri odteka. Zabeleženi so primeri, da je žrtvi počasi puščala kri iz natrgane aorte v prsno votlino in je umrla v bolnišnici več ur po streljanju.

Za poškodovance je važno, da čim prej dospejo v operacijsko dvorano. Od tod izjemni napori vojsk z zračnim prevozom in mobilnimi bolnišnicami.

Skozi zgodovino so se s krvavitvami soočali na različne načine. Vse do 17. stoletja so v rane vlivali vrelo olje, da bi z izžiganjem (kavterizacijo) zaprli žile. Toda francoski kirurg Ambroise Pare se je v 16. stoletju tej praksi uprl in uvedel zapiranje s podvezo - žilo je ovil s cvirnom. V prvi svetovni vojni se je uveljavila praksa nadomeščanja izgubljene krvi s solnimi raztopinami in šele v drugi je stekla organizacija zalog krvi. Danes voske uporabljajo praške za hitro strjevanje krvi, ki jih ima na zalogi vsak sanitejec, ponekod tudi vojaki sami. Za izgubo krvi je bila glavna težava soldatov na fronti vselej okužba rane, ki se je največkrat končala z gangreno in amputacijo uda ali kar s smr­t­jo. Celo ko so v drugi svetovni vojni uvedli antibiotike, se problemi še zdaleč niso končali in velika skrb je potrebna še danes. Zanimiv je pristop vojaških kirurgov, ki strelnih ran včasih ne zaprejo takoj. Namesto tega jih oskrbijo in jih pustijo vsaj nekaj ur odprte, da kisik pomori bakterije klostridije, ki povzročajo gangreno.

Pri strelnih ranah postane obseg poškodbe ja­sen šele tedaj, ko kirurgi pokukajo v notranjost in vidijo, kaj je krogla storila. Skrite krvavitve in zablodeli drobci so klasika.

Poškodbam živčevja in žil po nevarnosti sledi poškod­ba pljuč. Kljub temu, da zadetek vanje žrtve ne onesposobi takoj, je med najbolj smrtnimi, takoj za poškodbami vratu in glave. Poročilo ameriške vojske glede žrtev v vietnamski vojni je povedalo, da so zadetki v glavo in vrat povzročili 37,2 % umrlih, zadetki v prsni koš 36,4 % in zadetki v trebušni predel 9,2 %. Na civilnem področju s približno 40 % vodijo poš­kodbe možganov in hrbtenjače, po 25 % si delijo srce in pa večje arterije, preostanek gre poškodbam pljuč, jeter in preostalih notranjih organov. Poudariti velja, da so to podatki za moderni čas, ko je moč rane v trebušnem predelu v doglednem času oskrbeti. V zgodovini pa so zaradi infekcij in krvavitev v trebušno votlino pobrale znaten delež življenj. Vstopne rane so bile tedaj večje, saj so bili kalibri bolj gromozanski. Muškete iz napoleonskih časov so imele krogle premera tja do 20 mm in na razdaljah, do kamor so nesle, so bile posledice zadetka uničujoče. Nekdaj so bile torej strelne rane hujše od današnjih in bliže tistemu, kar vidimo v krvavih filmih.

Winchester black talon je postal razvpit, ker naj bi prebijal policijske jopiče in trgal kirurške rokavi­ce. Nič od tega se ni izkazalo za resnico.

Ko dandanes na urgencah poškodovance spravijo iz smrtne nevarnosti, so kirurgi soočeni predvsem z izzivom, kako iz telesa pobrati vse delce krogel. Ker so projektili kovinski, se obvezno pokažejo na rentgenski sliki, drug hec pa je njihova odstranitev. Če so zagozdeni med vretenca ali v kolk ob femoralni arteriji, predstavljajo izjemno tveganje, zato jih nemalokrat enostavno pustijo tam, saj bi s šarjenjem lahko povzročili več škode kot koristi. Primerov zastrupljenja s svincem zaradi krogle, ki je ostala v telesu, je bilo v zgodovini zelo malo.

Rentgenska slika je seveda le del zgodbe, saj lahko pokaže kroglo, ne pa tudi njene poti. In s tem vsega opustošenja, ki ga je napravila.

Krvava sled objavljeno: Joker 204
julij 2010