Revija Joker - Krvava sled

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Krvava sled

Napadalci in žrtve
Kaj torej napravi človek, ki ga začnejo luknjati krogle? Ob zadetkih v srce je štorije hitro konec, ker so preživeli redki. Je pa treba poudariti, da smrt ni nujno hipna. V krvi v možganih je ob prekinitvi delovanja srca še vedno dovolj kisika za do deset sekund zavesti. Obstaja primer, ko je ustreljenemu roj šiber uničil srce, pa je še vedno tekel šestdeset metrov daleč, preden se je zgrudil. Podobno je z zadetki v aorto. Človek začne izgubljati zavest, ko je ob vsaj petino svoje krvi. Curek skozi pretrgano aorto v prsni koš tolikšno količino 'predela' v slabih desetih sekundah. Sledi najprej nezavest, ob nadaljnji krvavitvi smrt. Samosvoja so tudi poročanja o poškodbah glave, ki bi morale biti po vseh pravilih smrtne. Znano je, da poškodbe sprednjega možganskega režnja žrtve nemalokrat pustijo žive uro in več. To je posebej tragično pri samomorih, kjer oseba cev usmeri v usta, a nagne glavo preveč nazaj, zaradi česar si odpihne ob­raz, ne pa tudi poglavitnega dela možganov.

Sredina trupa je kraj, kamor bo izurjen strelec v sili najprej pošiljal krogle, sledila bo glava. To je osnova tako imenovanega 'mozambiškega drila'.

Kako se resno poškodovan človek obnaša v takih trenutkih, je praktično nemogoče napovedati. Psihični odziv je namreč loterija. Prav mogoče je, da človeka že en zadetek v nenevaren del telesa, na primer maš­čevje na trebuhu, šokira do te mere, da bo 'zamrznil' in bo nesposoben kakršnegakoli nadaljnjega delovanja. Spet drugega bo onesposobila bolečina, medtem ko bo tretji komajda opazil, da ga je karkoli zadelo. Psihični odziv je skupek bolečinskega šoka, travme zaradi izgube krvi in odzivov na strah pred napadom na življenje. Vsak posameznik se na take skrajne okoliščine odziva po svoje, je pa s treningom in kemič­ni­mi substancami reakcijo mogoče zelo spremeniti. Slovit je obračun med agenti službe FBI in roparjema v Miamiju leta 1986. Zlo­čin­ca sta bila pred svojimi podvigi zaposlena v vojski, eden celo v posebnih enotah. Slednji je spričo boljše izurjenosti in oborožitve uspel pred smrtjo ubiti dva agenta in resno raniti večino ostalih, čeprav ga je med bojem zadelo skupno dvanajst izstrelkov iz pištol in šibrenice.
V drugem primeru je močno zadrogirani ropar je vstopil v trgovino in začel s pištolo groziti prisotnim. Prodajalec je izrabil trenutek njegove nepozornosti in spod mize potegnil revolver, ustrelil in capina zadel. Nakar ga je bil primoran ustreliti še sedemnajstkrat (17x!) v predel prsi in glave, saj napadalec enostavno ni hotel pasti. Strelec je moral pri tem dvakrat zamenjati bobnič. Žrtev se lahko iz šoka tudi hitro ove. Pri atentatu na predsednika Harryja Trumana 1950 v Portoriku je eden od napadalcev policista Leslieja Coffelta trikrat zadel v predel prsnega koša in ga onesposobil. A medtem, ko je tolovaj pošiljal krogle proti drugim policistom, je ustreljeni prišel k sebi in napadalca ubil s strelom v glavo. Coffelt je štiri ure kasneje umrl v bolnišnici.

Svojčas so za ponazarjanje poškodb uporabljali predvsem prašiče in pse. Ker so morali biti ti med streljanjem še živi, so jih prej omamili.

Se je ob vsej tej nepredvidljivosti sploh moč na kaj zanesti? S tem se ukvarja veda o zaustavitveni moči. Ta pove, da je daleč najpomembnejše mesto zadetka. Zares hipen učinek imajo le streli v hrbtenjačo in možgansko deblo, ki prekinejo signale v preostale dele telesa. Tisti v srce in glavne žile hitro povzročijo šok in nezavest zaradi prekinitve krvnega obtoka, toda izurjen napadalec ima še vedno vsaj nekaj sekund, da se odzove. Zadetki v predel pljuč dostikrat nimajo takojšnjega efekta, so pa velikokrat smrtni, medtem ko je s tistimi v trebuh obratno: povzročijo naravnost grozljive bolečine, a so manjkrat usodni. Seveda pa je natančno namerjanje, ko krogle že letijo po zraku, fikcija in stoodstotne zanesljivosti ne pozna noben boj.

Posnetki atentata na predsednika Reagana 1981 pokažejo vso zmedo med takim dogajanjem. Pre­mišljeno merjenje je tedaj praktično nemogoče.

Še tako dobra tehnika ne pomaga dosti, ko sta orožje in strelivo nedorasla nalogi. 28. februarja 1997 sta se v Hollywoodu oborožena roparja Larry Phillips Jr. in Emil Matasareanu po ponesrečenem ropu spustila v boj z losangeleško policijo. V doma narejene zaščitne jopiče odeta, oborožena z avtomatskim orožjem in nafilana s pomirjevalom fenobarbitalom sta ranila sedemnajst ljudi. Kalvarijo je končala šele posebna enota, saj navadni policisti nalogi niso bili kos.
Pri policijskem delu se stremi h krogli, ki bo na cilju oddala vso energijo in s tem povzročila kar največ škode. Cilja ne sme prestreliti, da ne pride do poš­kodb naključnih opazovalcev. V zgodovini imamo mno­žico primerov, ko je nekdo v samoobrambi kroglo poslal skozi vlomilca v drugega družinskega člana. Izstopne rane so sicer praviloma večje in krvavijo bolj od vstopnih, a to krvavenje je drugotnega pomena, ko gre za hitro onesposabljanje. Iztrelki z votlo konico so ljubljenci policije, vendar so muhasti. Vsak od njih je namreč po sestavi primeren za razširjanje pri določeni hitrosti. Prav mogoče je, da se krogla pri določeni hitrosti ne bo razširila in bo tarčo prestrelila, ali pa se bo razširila prehitro in se ustavila, ne da bi dosegla pomembne organe. Hollow pointi so poleg tega občutljivi na ovire na poti. Pri strelu skozi steklo, les ali celo debela oblačila material nemalokrat zamaši luknjo in prepreči razširjanje krogle.

Krvava sled objavljeno: Joker 204
julij 2010