Revija Joker - Hrana za bogove

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hrana za bogove
...
Bližajo se dnevi, ko okoli hodijo strici z belimi bradami, toplimi kožuhi in polno malho dobrot. Ker je Quattro odraščal v temnicah komunizma, je bila njegova največja želja, da bi mu Miklavž in Dedek Mraz prinesla cel koš čokolade. Prišli so boljši časi in z njimi tudi vsa čokolada, ki jo je mogel pojesti. Hkrati pa je izvedel, odkod te pregrešno dobre tablice prihajajo in kako jih naredijo. Ta zgodba, kako pripeljati sladkobo z drevesa na trgo­vinsko polico, ni postlana z zlatimi lističi, vijoličnimi kravicami in svizci. Od pridelave, ki marsikdaj poteka v naravnost suženjskih razmerah, in prek preprodajalcev, ki jih dejanski proizvod sploh ne zanima, ni čudno, da je sadež v resnici grenak. Sladkor mu dodajo šele v tovarni.

Danes, ko je sladkih tablic na vseh trgovinskih policah v izobilju, se sliši zelo čudno, da je bila čokolada v naših krajih pred zgolj tremi desetletji redkejša od protidržavnih elementov. In da so jo poleg banan, kofeta ter kavbojk najbolj švercali čez mejo. Še bolj čudno pa se sliši, da je njena zgodovina v evropskem prostoru dokaj kratka. Prvo jedilno ploščico so šele izdelali pred dobrimi 150 leti, zdaj, ob zmagovitem pohodu temne čokolade, pa je vse bolj jasno, da je čokolada v resnici grenka, ne sladka. Česa torej še ne vemo o najslajši razvadi, kot jo imenuje eden večjih svetovnih proizvajalcev?

Hrana za bogove objavljeno: Joker 208
november 2010