Revija Joker - Hrana za bogove

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hrana za bogove

Radim ko crnac
Zahteve po čokoladi so sčasoma postale tako velike, da so Francozi pričeli saditi prve plantaže na Karibih, Španci na Filipinih, Britanci pa so rastlino prinesli v zahodno Afriko, ki je danes največja proizvajalka kakava. Slonokoščena obala in Gana pridelata več kot polovico svetovne proizvodnje.
Kakavovec je ena tistih industrijskih rastlin, kjer strojna obdelava ne pride kaj dosti v poštev. Za povrh je izbirčen glede pogojev rasti, saj uspeva v dokaj ozkem klimatskem pasu, ki zajema centralno Ameriko, zahodno obalo Afrike, Indonezijo ter podobne tropske države blizu ekvatorja. Črnci imajo torej polne roke dela. Drevo tipično obrodi dvakrat letno, njegova uporabna življenjska doba pa je od četrtega do petdesetega leta rasti. Večina kakava prihaja s plantaž, ki merijo nekje od deset do petsto hektarov. Vseeno pa ne manjka kmetov, ki obdelujejo le posamezna drevesa.
Kljub obilnemu cvetenju (ena rastlina ima lahko več tisoč cvetov) ponavadi dozori le kakih dvajset strokov. Za razliko od običajnih plodov, ki smo jih vajeni na vejah, stroki kakava rastejo neposredno iz debla. Iz enega dobimo dovolj semen za stogramsko čokolado. Sadeže obirajo ročno, z mačetami ali rezili na dolgih palicah. Potem jih je treba olupiti in zrna posušiti. To lahko storijo na dva načina: z znojenjem, kar pomeni, da semena fermentirajo skupaj z mesom kakavovca, ki se utekočini in odteče, ali pa meso ročno odstranijo (za pripravo alkoholnih pijač) in sušijo le zrnje. Običajno kar na soncu, le večji kompleksi imajo tudi sušilnice. Zrnje je treba ves čas mešati in obračati, da je postopek čim krajši in pridelka ne napade plesen. V ta namen mu na nekaterih področjih dodajajo rdečo glino, ki kakav varuje tudi med transportom. Vseeno je industrializacija prišla tudi v tiste kraje in Afrika večinoma ne izvaža več semen, temveč že zmleto maso in maslo, ki z ladjami dospeta do končnih kupcev.
Zaradi nihanja cen in veliko ročnega dela je pridelava kakava ekstenzivna panoga, ki ne uporablja ne gnojil ne pesticidov. Zato gre za enega najbolj ekoloških pridelkov. Cena kakava na svetovnih trgih dolgoročno pada, četudi na trenutke brez posebnega razloga poskoči. Trenutno je recimo pri okoli dva tisoč evrih za tono, samo pol leta nazaj pa je bila za četrtino višja. Krivci so ponavadi borzni mešetarji, ki špekulirajo in preprodajajo pridelke celo za več let vnaprej, medtem ko je večina transakcij papirnatih. Tako se na pridelek, preden pride od ubogih zamorčkov do Lindta, obesi ducat prekupčevalcev. Kdor bi gledal borzne papirje, bi mislil, da je kakava na trgu skoraj petkrat toliko, kot ga je v resnici. Cene lahko v enem samem letu poskočijo ali padejo za trikrat, zato ni čudno, da na kaki plantaži v času krize še danes garajo sužnji, ne plačani delavci. Slonokoščena obala je za to delo rada zlorabljala otroke, čeprav obljubljajo, da tega ne počno več. Pomislite na to naslednjič, ko boste glodali rjavo ploščico.

Rumene bunke na drevesu niso kaki čudni paraziti, marveč stroki kakava, ki rastejo neposredno iz stebla. Ko dozorijo, jih brhka dekleta ali resignirani sužnji z mačetami oberejo in olupijo. Sušenje z znojenjem ponavadi opravijo kar na bananinih listih. Ker je sladko meso drugače fina surovina za pripravo alkohola, ga drugod s semen raje odstranijo ročno in jih razprostrejo po sušilnicah. Pač, fini kakav naj bo za fine ljudeke v Evropi in Ameriki, črnci se ga bomo pa zadeli s kokosovim vinom in šnopsom. Tudi vi bi se, če bi vas za vse delo, ki ste ga vložili v pridelavo, plačali s prstom v rit.

Hrana za bogove objavljeno: Joker 208
november 2010