Revija Joker - Hrana za bogove

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hrana za bogove

Strojem gre čokolada v zobe
Čokolada je bila vse do industrijske revolucije pijača, tako kot kava. Ko pa so se sušenja, mletja in praženja lotili strojno, so na Nizozemskem leta 1828 ugotovili, da je iz kakavovih semen moč iztisniti maslo. Preostalo pogačo so nato zmleli v fin prah in ga, ker je bil kiselkast, obdelali z bazičnimi solmi, recimo s sodo bikarbono. Nastali kakavov prah je dišal kot čokolada, se krasno mešal s tekočinami in, kar je najpomembneje, izgubil je grenkobo.
Holandski kakav je tako postal iskana reč, saj je bilo moč z njim hitro pripraviti okusen napitek. Pa se je našel pameten angleški stric po imenu Joseph Fry, ki se je leta 1847 vprašal, kaj bi nastalo, če bi prah znova zmešal z raztopljenim kakavovim maslom. Nastalo vročo zmes je nalil v model in tako napravil čokoladno tablico. Tovrstni postopek so za svojega kaj hitro vzeli Nizozemci in predvsem Belgijci, ki še danes slovijo po svojih butičnih pakiranjih.
Toda Fry ni bil prvi na svetu, kot se radi hvalijo Otočani. V Torinu je že leta 1802 podoben postopek uspel mojstru Doretu, ki je v kakav enostavno namešal toliko sladkorja, da se je reč strdila. Danes se mesto dokaj upravičeno hvali, da je svetovna prestolnica čokolade, kar med drugim dokazujejo z vsakoletnim štirinajstdnevnim festivalom. Če kdo dvomi v njihov primat: v Torinu in bližnji okolici je več čokoladnih butikov kot v vsej Belgiji. Ker je med Napoleonovimi vojnami kakava primanjkovalo, so podjetni Italijani v maso začeli dodajati še lešnike. A je trajalo še stoletje in pol, da so jih zmleli in napravili nutello.

Belgijska čokolada ima nadvse prestižen sloves. Predvsem zato, ker je večina proizvodnje butične. Bonboniero si tam sestaviš sam, kazoč s prstom, nakar ti jo zavijejo v lično škatlico.

Na koncu je bilo treba Švicarjev, da smo prišli do danes najbolj pogoste, mlečne čokolade. Tu je šlo za sodelovanjem med v Italiji izučenim lekarnarjem Danielom Petrom in Henrijem Nestlejem, ki je imel tovarno otroške hrane. Zadnji kamenček v mozaik je primaknil Rodolphe Lindt, ko je čokoladni mešalnik pomotoma pustil vključen čez noč in zjutraj v njem našel povsem gladko zmes, brez grudic in ostrih zrnc, ki so trdo čokolado delali nepriljubljeno. Začela se je doba moderne čokolade. Mimogrede: Milka, bržda najbolj prepoznavna in prodajana čokoladna znamka, leta 1901 svojega imena ni dobila po kaki brhki planšarki, ampak po glavnih sestavinah - mleku in kakavu (MILch, KAkao). Tako eni, Hrvati pak pravijo, da je ime dobila po po njihovi operni pevki Milki Trnini, v katero naj bi bil lastnik podjetja Phillipe Suchard krepko zagledan. A ker so milko napravili 17 let po njegovi smrti, to bržkone ne bo držalo.
Da je čokolada resen biznis, priča dejstvo, da že od predprejšnjega stoletja obstaja zakonodaja, ki določa, kakšen najmanjši delež kakava mora biti v vsaki tablici. Zakoličen je pri 35 %. Tudi bela čokolada mora imeti isti delež, ki je pač v celoti kakavovo mas­lo. Sedaj veste, kaj pomenijo oni procenti, ki jih proizvajalci tako ponosno tiskajo na temne čokolade.

Hrana za bogove objavljeno: Joker 208
november 2010