Revija Joker - Hrana za bogove

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hrana za bogove

Imena, ki so industrija
Ko se ozremo po policah trgovin, vidimo čuda znamk čokolade. A v resnici skoraj ves rjavi trg obvladuje peščica prehrambenih konglomeratov, ki so skozi leta pokupili manjše manufakture. To so Kraft, Mars, Nestle in pri nas manj znani Hershey. V poslovnih krogih se jih je hitro prijelo ime 'veliki čokoladarji', kot analog naftnim in tobačnim družbam. Kraftu (milka, toblerone, cote d'or ...) in Nestleju (after eight, kit kat, lion ...) slaščice predstavljajo le manjši del proizvodnje, saj je prvi največji ameriški, drugi pa največji svetovni proizvajalec prehrambenih izdelkov. Mars (mars, snickers, bounty, twix, m & m) in Hershey (morda kdo pozna njihove reese's pieces, ki jih je oboževal E.T.) pa sta svoj imperij dejansko zgradila na čokoladi.
Velikih čokoladarskih podjetij je tako v Evropi ostalo malo. Najbolj znana 'neodvisneža' sta italijanski Ferrero (izumitelji nutelle in kinder jajčk, s sedežem le nekaj kilometrov od Torina) ter švicarski Lindt. Slednji je od leta 2006 pokrovitelj zanimivega muzeja čokolade v Kölnu, ki sta ga letos poleti za časa Gamescoma obiskala Lord in Navi ter o tem poročala v septembrskem Jokerju. Stavba je resnično vredna ogleda, zlasti vsled povsem delujoče čokoladne tovarne, kjer si lahko posladek izdelaš sam, in tropskega vrta, v katerem imajo zasajene različne sorte kakavovcev ter kup drugega rastlinja. Tisti, ki bi se radi predvsem nabasali, pa raje skočite v Torino. Tudi ko ni festivala, lahko kupite čokoladno karto, ki vam za dvanajst evrov ponuja deset degustacij pri prav toliko lokalnih proizvajalcih.

Gorenjka je nastala kot družinsko podjetje, po vojni pa so jo nacionalizirali in jo leta 1964 priključili Šumiju. Po osamosvojitvi je postala del skupine Žito. Ves čas delajo dobro čokolado.

Pri nas do osamosvojitve prej omenjenih velikanov nismo niti dobro poznali, kaj šele čislali. Okej, milka, toblerone in kinder jajčki so morali biti v nakupovalni vrečki, če je kdo šel čez mejo. A smo bili večinoma zadovoljni z domačo ponudbo, ki je znala pošpegati v kapitalizem in kao ponuditi nekaj skoraj tako dobrega. V resnici je bilo zanič, ampak kaj smo pa mulci vedeli. Evrokrem in šečerne pločice so bile velikokrat prvi nakup, ker je bilo oboje nagravžno poceni in žepnine majhne. Glede na to, da je bilo v obojem čokolade le za vzorec, so nas seveda puščali nepotešene. Boljše je bilo nepozabno Kraševo životinjsko carstvo - nesramno majhna čokoladica s sličico ene od mnogih živali. Te si lepil v album in polnega poslal nazaj Krašu, v zameno pa si dobil košaro čokolade! Kraš bo prihodnje leto praznoval stoto obletnico in je najstarejša čokoladna tovarna na Balkanu.
Čudi me, da podobnega pristopa ni ubrala Gorenjka, edina slovenska tovarna čokolade, ki je bila že za časa rajnke Jugoslavije ena prestižnih blagovnih znamk in letos praznuje 88 let obstoja. Letno je izdelajo 1500 ton oziroma tri četrt kile za vsakega Slovenca. Nasploh smo pri nas precej ohrni porabniki čokolade, saj je použijemo le okoli dve kili in pol letno. Nemci in Belgijci je vase strpajo kar 11 kilogramov. V Lescah so zlasti ponosni na lastne recepte, ki se skozi vso zgodovino tovarne praktično niso spreminjali, in njihova lešnikova čokolada ima že malodane legendaren status. Še danes se najdejo tujci, ki jim ne gre v račun, zakaj posegamo po tujih čokoladah, če imamo tako dobro lastno. Gorenjka bi resno morala spremeniti svojo marketinško strategijo. Tu ciljam tako na neprivlačno embalažo kot na odsotnost njihovih oglasov v primerjavi s tujo konkurenco. Spomnite se Piratov s hribov. Se jih ne? No, vidite. Za svizca, ki zavije čokolado v folijo, pa po več kot desetletju še vedno vedo vsi.

Hrana za bogove objavljeno: Joker 208
november 2010