Revija Joker - Štorija trikrake zvezde

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Štorija trikrake zvezde

Srebrne puščice
Mercedes je znan tudi zaradi uspehov na dirkalnih stezah. 1914 so v Lyonu slavili trojno zmago na zadnji Veliki nagradi pred prvo svetovno vojno. Po njej so se na steze vrnili šele 1926, ko je njihova vzhajajoča zvezda Rudolf Caracciola presenetljivo slavil na VN Nemčije. Na tem mestu seveda še ne moremo govoriti o 'srebrnih puščicah', temveč o modelih S, SS, SSK in pozneje SSKL (črke pomenijo Super Sport Kurz Leicht oziroma superšportni kratki lahki). Ti modeli so bili pobarvani belo, v takrat klasično dirkaško barvo Nemčije. 1931 je Caracciola s SSKL slavil na Mille Miglia, 1600-kilometrski dirki po Italiji, in s tem postal prvi neitalijan, ki je zmagal na njej. Podvig je štiriindvajset let pozneje uspel le še Stirlingu Mossu, ki je - zanimivo - prav tako vozil mercedes. 1934 so v GP uvedli pravilo dirkalnika z najvišjo težo 750 kilogramov in na Nuerburgringu so lahko gledalci prvič videli model W25, prvi 'Silberpfeil' oziroma srebrno puščico. Po eni od številnih legend okrog teh vozil so Mercedesovci namreč v noči pred dirko vsem svojim dirkalnikom odstranili belo barvo, da bi s tem pridobili en sam odvečni kilogram teže, zaradi katerega bi jih sicer doletela diskvalifikacija. Mercedes je nato na dirkaškem prizorišču prevladoval do 1939, z edino izjemo leta 1936, ko jih je presenetil Auto-Union. Treba je povedati, da so bile takratne 'srebrne puščice' eni najbolj brutalnih dirkalnikov kdajkoli. Njihovi motorji so zmogli nad 600 KM, kar so presegli šele petintrideset let kasneje. Rekordi s stez, ki so jih dosegli, so se obdržali večinoma okrog dvajset let, dočim nekateri veljajo še vedno. Na primer tisti v švicarskem Bremgartnu in na stezi Avus v Berlinu, kjer so leta 1937 peljali najhitrejšo dirko na odprtih cestah sploh. Hitrostno povprečje je bilo nad 260 kilometrov na uro, na ravninah so dosegali več kot 380 km / h. Ti številki sta sanjski tudi še v tem času.

28. januar 1938, najhitrejša vožnja na navadni cesti v zgodovini - Rudolf Caracciola, povprečje letečega kilometra: 432 km/h.

Omeniti je treba tudi hitrostne rekorde ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja, ki so jih postavljali na desetkilometrskem odseku nove avtoceste Frankfurt-Darmstadt. Vrhunec dogajanja je bil 28. januar 1938, ko je Rudolf Caracciola z aerodinamičnim mercedesom postavil absolutni rekord na leteči kilometer in letečo miljo: povprečje je znašalo nad 432 kilometrov na uro. Ta petinšestdeset let stara vožnja si še vedno lasti najvišjo hitrost, kar so jih dosegli na običajni cesti, namenjeni prometu.
Po drugi svetovni vojni se je Mercedes v dirkaški cirkus vrnil 1954 in spet zavladal. Seveda je k temu pripomogel prihod takrat verjetno najboljšega dirkača na svetu, Juana Manuela Fangia. V sezonah 1954 in 1955 je Mercedes dobil vse, kar je lahko. Nastopili so na dvanajstih dirkah za Veliko nagrado in dosegli devet zmag, slavili so na Mille-Miglia in Targa Florio. Udarec pa je sledil 11. junija 1955, ko je eden njihovih voznikov v še vedno ne povsem pojasnjeni nesreči v Le Mansu zletel s steze ter trčil v zemeljski nasip ob stezi. Pri tem je avtomobil razpadel in eksplodiral, njegovi goreči deli pa so povzročili smrt več kot osemdesetih gledalcev. Koncem leta se je vodstvo Daimler-Benza zato odločilo, da se poslovi od dirkalnega športa.

AMGjev mercedes 190E 2.5-16 evolution II, dirkalnik za turne dirke iz leta 1992.

No, izstop ni bil večen, marveč je trajal štiriintrideset dvanajstmesečij, kajti leta 1989 se je na vztrajnostnih dirkah pojavilo vozilo sauber C9 z motorjem Mercedes-Benz. Takrat moštva tovarna še ni podpirala, kajti serijski mercedesov motor so dali v predelavo zunanjim strokovnjakom. Ko so pa začele prihajati zmage, vodstvo ni moglo držati križem rok. Od 1990 do 1992 je Sauber-Mercedes dosegel dva naslova svetovnega prvaka in med drugim slavil na dirki 24 ur Le Mansa. Od tam je bil do ponovnega vstopa v F1 le kratek korak. Leta 1993 je Sauber prišel v F1 z neuradno mercedesovo podporo, le dve leti pozneje pa se je Mercedes preselil k McLarnu, ki je leta 1997 dobil novega tobačnega pokrovitelja. Tako so se ponovno rodile 'srebrne puščice'. Osvojile so dva naslova svetovnega prvaka med vozniki in enega med konstruktorji ter dosegle triintrideset zmag.

Mercedes 300 SLR iz leta 1955, zmagovalec legendarne italijanske dirke Mille Miglia; posadka Stirling Moss / Dennis Jenkinson.

Kljub uspehom gre razvoj naprej in nobeno podjetje noče in ne sme spati na lovorikah. Zategadelj to nikakor ni vse, kar je podjetje v znamenju trikrake zvezde zmožno pokazati. Še vedno nastajajo dihjemajoči prototipi, ki včasih le najdejo pot v serijsko proizvodnjo. Zadnji, najbolj očitni primer je model SLR. In ko se bo čez sto let znova pisala zgodovina avtomobilizma, bo imel Mercedes-Benz v njej gotovo eno vodilnih vlog.

Sauber-Mercedes C11 iz leta 1991 - v takem dirkalniku je Michael Schumacher začel svojo mednarodno športno pot.

Štorija trikrake zvezde objavljeno: Joker 123
oktober 2003


sorodni članki