Revija Joker - Sveta dežela

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Sveta dežela

Krvava dežela
A kljub izkazu nadmoči je bila dobljena le bitka, ne voj­na. Oktobra 1973 so arabske sile z močnimi predpripravami in presenečenjem skušale vrniti udarec, toda njihov izkaz je bil ponovno vreden posmeha. Izraelske sile so to pot Egipčane potisnile čez Suez in se ustavile lučaj od Kaira, na severu pa pol lučaja od Damaska. Ker je spopad vnašal vse več razdora med ZDA in Sovjetsko zvezo, so vojujoče se strani naposled odložile orožje in podpisale mirovni sporazum. Sinaj se je v demilitarizirani obliki vrnil Egiptu, ki je na olajšanje svetovnega gospodarstva po osmih letih spet odprl Sueški prekop. (Mimogredna zanimivost: priljubljeno tamkajšnjo riviero Sharm el-Sheikh so kot letovišče pod imenom Ofira zastavili prav Izraelci.)

Ob vandranju po Jeruzalemu kajpakda ne sme umanjkati vzpon na Oljsko goro, kamor je šel Jezus molit po zadnji večerji in kjer so ga aretirali. Z griča je lep razgled na staro mesto. Najbolj pade v oči zlata Kupola na skali, ki ni judovska, temveč muslimanska cerkev. Obzidje pa izhaja iz srednjega veka.

Ortodoksnih vernikov v tipičnih črnih nošah, s čopkastimi zalizki in s prepoznavnimi kapami na glavah (ti možaki jih imajo pod klobuki) je na ulicah izraelskih mest vse polno. Ti vodijo življenje natančno po Božji postav. Pri poimenovanju sam ne delam razlike med judi in židi, ki sta sopomenki za pripadnika judovst­va, v prvem primeru z nemškim in v drugem s francoskim izvorom. Označbo Jud z veliko začet­ni­co pa sem uporabil v smislu narodnosti, torej kot judovs­kega prebivalca Izraela.

Odprte vojne med Izraelom in arabskimi državami so se odtlej nehale, še zdaleč pa ni bilo konec spopadov. Pobudo so prevzele teroristične organizacije, bodisi veje Palestinskega osvobodilnega gibanja, kakršni sta Hamas in Fatah, bodisi samostojne milice, kot je libanonski Hezbolah. Leta 1972 so palestinski skrajneži pobili enajst izraelskih atletov na minhenskih olimpijskih igrah, kar je Spielberg upodobil v filmu München, in štiri leta kasneje ugrabili avion, poln Judov. (Spekt­akularnemu reševanju potnikov iz Ugande v zgodovini ni para in z njim je Izrael ponovno okronal svoje vojaške in obveščevalne veščine.)
Kljub neprestanim naporom tujih diplomacij k mirovnim pogajanjem, prešernemu rokovanju izraelskih predsednikov z vodjem PLO, Jaserjem Arafatom, so se konflikti čedalje bolj poglabljali. Za zabelo je leta 1991 poskrbel Irak, ki je za provokacijo izstrelil rafal raket nad Tel Aviv in Haifo. Izrael je na vsako is­krico odgovoril z napadom na Gazo, Zahodni breg, Libanon, Sirijo in celo Irak ter čedalje bolj stiskal Palestince. Ti pa so nezadovoljstvo kazali s samomorilskimi napadi in dvakratno množično vstajo. Ali obratno, saj obe strani trdita, da le vračata, v resnci pa so oboji pozabili, zakaj se se ravsajo. Vseeno je kazanje s pr­s­tom iz domačega zavetja, kjer nimamo raket, zidov in teroris­tov, najmanj nehvaležno.

Turist, ki si Betlehem lahkoverno predstavlja kot velike jaslice, bo razočaran, saj je to tipičen bližnje­vzhodni kraj, ki z ničimer ne kaže svoje pomembnosti. Leži osem kilometrov od Jeruzalema in je na palestinski strani zidu, zato je prebivalstvo zvečine muslimansko, čeprav je tukaj največja gostota kris­t­janov, okoli četrtina. Cerkev, ki označuje Jezusovo rojstvo, prav tako ni nič posebnega.

Kako taki državi sploh uspe funkcionirati? Od kod ji bogastvo, da lahko futra vojsko in z velikimi premijami vabi jude od povsod, da se preselijo, kjer jim je Bog namenil mesto. Dosti denarja dobi od ZDA, drugače pa ima Izrael zelo razvito visoko industrijo, recimo vojaško, kmetijsko, farmacevtsko in polprevodniško. Delajo najboljša letala brez posadke, Teva je največji izdelovalec generičnih zdravil na svetu, pomaranče iz Jaffe so znane vsepovsod, vodilni so v namakalnih ter sončno­celič­nih sistemih ter nekje med palmami ter oljkami ima svoj raziskovalni center Intel, ki je ravno tu razvil večino zadnječasnih procesorjev. Tudi kinectovo tehnologijo je izdobavila neka talavivska firma. Izrael pač ni dežela nalik svojim sosedam. Ne le, da je daleč najbolj razvita v regiji - po gospodarskih in izobrazbenih kazalcih je med vodilnimi v svetovnem merilu.

Dokler ne poskusiš, res ne verjameš, ampak v Mrt­vo morje se je enostavno nemogoče potopiti. Ni pa namakanje v njem pretiran užitek, ker voda smrdi, ima grozno strupen okus, je nekam mastna na otip, predvsem pa je slanost sčasoma škodljiva.

Najbolj zanana izraelska jed je falafel, ocvrta či­če­ri­kina kroglica, a je v resnici prav toliko tudi arabs­ka. Tale prodajalec ni Jud, saj je slika iz Ramale, os­rednjega in prijetnega mesta na Zahodnem bregu, ki bo zelo verjetno glavno mesto države Palestina.

Sveta dežela objavljeno: Joker 215
junij 2011