Revija Joker - Elektroni namesto oktanov

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Elektroni namesto oktanov

Zgodovinska lekcija
Elektrika je že v 19. stoletju veljala za fantastično pogruntavščino, ki bo gnala prihodnost. Ni čudno, da so jo inženirji skušali uporabiti kot pogonsko sredstvo. Prva samopremikajoča se čudesa so v Evropi napravili že okoli leta 1830, zasluge za prvenstvo pa si lasti več narodov. V ZDA je prvi električni avtomobilček le nekaj let kasneje vozil po progi, v kateri je bila napeljana elektrika, in na Škotskem so izdelali prvo električno lokomotivo. Slednja se je kmalu izkazala v rudnikih, saj ni odžirala dragocenega kisika. Ne le v rudnikih, pol stoletja kasneje je modernizirala londonsko podzemno železnico in klasične vlake v Švici, ki lastnega premoga nima ravno dosti.
Štrom se je torej v transportnem sektorju hitro udomačil, iznajdba svinčevega akumulatorja leta 1859 v Franciji pa mu je dodala uporabno mobilnost. Tako Francozi kot Britanci in Avstrijci so v naslednjih dveh desetletjih predstavili kopico akumulatorskih prevoznih sredstev na dveh, treh in štirih kolesih.

Kočije na elektriko so se takojci priljubile predvsem ženskam iz visoke družbe. Take dame pač ne morejo smrdeti po bencinu in imeti zašmiranih rok od ročnega zaganjača. Kam pa pridemo.

Pravega avta vseeno ni bilo do Benzovega tricikla, ki je uporabljal dvotaktni bencinski motor. Z močjo celega pol kilovata je bolj ropotal kot se peljal, a že leto kasneje je imel izboljšani model dvakrat močnejši motor in je dosegel hitrost 16 kilometrov na uro. No, elektrikarji so enako oziroma celo večjo zmogljivost dosegali brez težav in tekma se je pričela. Tako je bil ravno električni avto prvi, ki je presegel magično mejo stotih kilometrov na uro, kar se je zgodilo 1889. Imeli pa so tudi druge prednosti. Ni jih bilo treba ročno zaganjati, za njimi ni smrdelo in niso povzročali hrupa. Kot nalašč za urbana okolja.
A glej ga, zlomka, zaradi naštetih prednosti so pričeli veljati za babje igrače. Pravi dedec smrdi po bencinu in zaganja avto ročno! Če je za tovrsten imidž kriva razvijajoča se naftna industrija, ni znano. Je pa dejstvo, da je bencinski motor napredoval tako skokovito, da mu električni brat ni zmogel več slediti. Ko je Henry Ford pričel izdelovati avtomobile po tekočem traku, je dodal odločilni dejavnik: ceno. Najbolj priljub­ljeni ameriški električni avto, detroit electric, je bil hudo dražji, njegova hitrost je bila omejena na 32 kilometrov na uro (model T je potegnil do 70) in imel je doseg kakih 150 kilometrov. Zanimiva številka, kajti toliko z enim polnjenjem tipično prevozijo današnji štromarji!
Cestam so zavladali naftni derivati. Škrati elektroni so ostali na železnicah, kjer so izrivali paro in jo nadomestili s pojavom dizelskih lokomotiv. Pri tem gre poudariti, da je slednji izraz dvoumen, kajti v resnici gre za hibride: agregat na nafto proizvaja tok, kolesa pa žene izključno elektromotor. Podoben hibridni princip so v drugi svetovni vojni uporabljale podmornice, med njimi najbolj znani 'U-booti' iz zloglasnega nemš­kega volčjega tropa.

Med najpopularnejšimi baterijskimi stroji je bil det­roit electric. Priljubil se je zlasti zdravnikom, ki so se lahko hitro in brez mazanja rok odpeljali do pac­i­en­ta. Hkrati je bil to prvi avto z zakrivljenimi stekli.

Elektroni namesto oktanov objavljeno: Joker 222
januar 2012