Revija Joker - Elektroni namesto oktanov

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Elektroni namesto oktanov

Prekratki kabli
A ni vse tako rožnato. Prvi problem so baterije. So najtežji, najdražji in najbolj občutljivi del avtomobila ter imajo precej slabo energijsko gostoto. Pri roadsterju, trenutnem prvaku po hitrosti, pospeških in dosegu, ki je primerljiv s kakim porschejem carrero, samo litij-ionske baterije (enake kot v prenosnikih) tehtajo nezaslišanih 450 kil. Roko na srce je v to vštet še hladilni sistem, a vendarle. Z njimi je moč peljati komaj štiristo kilometrov. Povprečen avto za isto pot porabi pol tanka bencina, ki tehta desetkrat manj.
Z baterijami je povezano polnjenje. Na črpalki napolniš rezervoar v minuti ali dveh in si dober za najmanj petsto kilometrov. Tipičen čas polnjenja električnega avta je pri naši napetosti štiri do šest ur oziroma pol manj, če uporabljaš trifazni tok in tvoje vozilo tak polnilnik podpira. Za ZDA lahko te vrednosti podvojiš, ker imajo napetost polovico nižjo, 120 V, zato morajo dokupovati pretvornike. In naposled je število polnjenj omejeno, saj je treba po osmih do desetih letih baterijo menjati.

Bolj futurističen pa je leafov displej, kajti vozilu na škrate elektrone pritičejo digitalne šte­vilč­nice in kazalniki. Kljub vesoljskemu videzu pa je vmesnik domač, saj tudi nevajen voznik hitro dojame, kaj vse mu prikazujejo črtice in številke.

Najbolj se odjemalcem v grlu zatakne cena. Odšteti trideset tisočakov za električen avto v rangu bencinskega nissana micre, štirideset za ustreznico opel astre ali sto dvajset za teslo, da boš ekološko osveš­čen? Da ti naša država čez eko sklad primakne pet jurjev subvencije (manjšo dobiš za hibrida) in skupaj z določenimi bankami uredi posebej ugodne kreditne pogoje, najpogosteje ne pomaga.
Seveda inženirji trdo delajo, da bi Ahilove pete električarjev čimprej odpravili oziroma vsaj omilili. Ena možnost so hibridi, ki z istočasnostjo klasičnega in električnega pogona nudijo najboljše iz obeh svetov. Drugi menijo, da bi kazalo baterijo na polnilni postaji preprosto zamenjati. Za to se ogrevata predvsem Renault in Tesla. Moč je namestiti hitri polnilnik, ki v manj kot uri nafila baterijo do štirih petin. Podobno naj bi delovale priklopne postaje, ki se že pojavljajo pri nas. A tovrstno polnjenje žal dodatno skrajša življenjsko dobo akumulatorčkov. Še ena opcija so ultrakondenzatorji. To so elektronski elementi, ki imajo posebej veliko kapacitivnost in se napolnijo skoraj v trenutku. Problem pa je, da energijo v trenutku tudi oddajo. Dosti pametnih mož si beli glavo, kako bi polnili hitro in praznili počasi.

Vedno govorimo, da avto preprosto vklopiš v vtič­nico. No, v ZDA je zaradi nižje napetosti praviloma treba dokupiti polnilno postajo, saj bi drugače avto morali imeti priklopljen praktično ves dan. Tudi pri nas je bolje polniti na industrijski jakosti 380 V.

Elektroni namesto oktanov objavljeno: Joker 222
januar 2012