Revija Joker - Umetnost iz stranskih ulic

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Umetnost iz stranskih ulic

Od sekretov do ulične eksplozije
Preden je scena eksplodirala v ZDA, so v 20. stoletju najbolj osnovni grafiti najprej živeli na nesanitarnih stenah javnih sekretov. Okolju primerno je šlo ve­či­noma za sličice joškatih gospodičen in mednožnih klo­­basic ter opolzka in včasih politična sporočila. Ko je pisanje in risanje po zidovih v šestdesetih in sedemdesetih letih postalo pomemben način izražanja mladinskega uporništva na stari in novi celini, pa so ljudje na ta 'vandalizem' počasi začeli gledati drugače. Š

Na razstavi street arta v Los Angelesu je eden od umetnikov takole z valjarjem speštal Yogi Beara, slav­nega medveda legendarnega animacijskega stu­dia Hanna-Barbera.
e sam mojster umetniške bizarnosti Pablo Picasso se je navdušil nad grafiti v Parizu in menda izjavil, da imajo grafiti prečudovito življenje, kajti zid je nekaj prelepega.
Pomemben preskok od straniščnega humorja do prave umetnosti ulic se je zgodil v New Yorku, kjer so se v šestdesetih letih začeli pojavljati prvi slikovni grafiti in 'taggerji', oznakarji, ki so svoj psevdonim skušali čim­večkrat napisati na najrazličnejših koncih mesta. Za prvega taggerja velja kurir Taki 183, ki je med raznašanjem pošiljk na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta svojo oznako (tag) pustil na več tisoč new­yorških lokacijah. Naslednji korak v razvoju je leta 1972 je storil umetnik Super Kool 223, ki je osnovni tag nadgradil v takoimenovani 'piece' - grafit z obrobo, sencami, barvami in raznimi vizualnimi učinki.
Kako nastaja tak grafitarski piece in kakšna je njegova pot od zamisli do trenutka, ko v polnem sijaju zaživi na zidu, nam oriše Wiz. “Ko se ti porodi ideja ozi­­roma zamisel, si doma pripraviš skico, ki jo dodelaš toliko, da jo lahko potem laže 'prestaviš' na steno. Nekateri pobarvajo že osnutek, osebno pa sem barve dodajal kasneje, odvisno od stene in tega, katere sp­reje sem imel na voljo - tudi v tem je bil velikokrat hakeljc. Jaz sem imel srečo, da sem začel ustvarjati na vasi, kjer ni bilo težav in sem lahko ustvarjal čez dan. V Ljubljani pa se je velikokrat hodilo tudi ponoči, plezalo, dogajalo se je marsikaj.”
Skupne in solo akcije, element nevarnosti in uporništva, predvsem pa možnost ustvarjalnosti pod last­ni­mi pogoji so zadeve, ki so pritegnile Wiza in milijone mladih, ki jim je bila klasična muzejsko-galerijska umetnost tuja. Eden najbolj priznanih uličnih umetnikov Shepard Fairey se vpliva in spodbude zgodnjih grafitov spominja takole: “Grafiti so name vplivali že s tem, da so bili tam in da sem videl, koliko truda so nekateri ljudje vložili, da bi svetu pokazali svoje umetnine. Potem rečeš sam sebi, da to lahko narediš. Svoje grafite na res visokem nivoju razstavljajo zunaj in ljudje jih vidijo, ne da bi moral umetnik čakati na telefonski klic iz galerije, ki bi njegovo delo razstavila. Na ulicah ni birokracije, zato sem lahko sam naredil, kar sem hotel, in na ta način to vsem pokazal.”

Pred šestimi leti so mediji poročali, da so nekaj domačih grafitarjev – veči­no­ma akademskih slikarjev in študentov ALU – kaznovali. Pa čeprav so že leta 2004 dobili 'priznanje' z grafitarsko razstavo v ljubljanskem MGLC.

Umetnost iz stranskih ulic objavljeno: Joker 224
marec 2012