Revija Joker - Varuh Voltron

ČLANKI
stranka » članki » japanka » Varuh Voltron
...
Kot moški v zrelih letih bi moral Sneti zviška gledati na risanke o velikih robotih, ki širom galaksije upepeljujejo sovražnike. A ob sodobnem Voltronu ga prav malo briga, kaj se spodobi. To je njegova nova tajna omama!

Kakor današnjik s fantastičnega gledišča pripada superjunakom, so bila osemdeseta v znamenju gromozanskih človekolikih robotov oziroma 'mechov'. Koncem sedemdesetih je prišl­a japonska risanka Mobile Suit Gundam in pokazala, da te izmišljene vojne naprave niso namenjene samo otročadi, marveč so lahko resni bojni stroji, katerih prigode radi spremljajo tudi starejši. Prav Gundam je sprožil manjši plaz posnemovalcev, med katerimi so najbolj znameniti Transformerji, Macross (na zahodu Robotech) – in pa Voltron.

"Hear me roar!"  
Ta sprva tokijska in nato washingtonska  serija se je uveljavila s kakovostjo animacije, najbolj pa s posebno zasnovo kovinskega orjaka. Da je ta spreminjal obliko, je bilo privzeto, saj je bila ravno to temeljna finta mechov; Transformerji so se denimo iz robota pretvorili v vozilo in nazaj. Voltron pa je še bolj kulsko nastal iz petih ločenih delov v obliki kovinskih, samostojno delujočih letečih levov. Vsak je bil svoje barve, imel je svojstvene sposobnosti in orožje ter z njim je upravljal nevralno povezan pilot s kompatibilno osebnostjo. Levi so tekli, fr­ča­li, streljali in trgali s kremplji, nakar so se ob posebej veliki grožnji v spektakularni, vedno enaki sekvenci združili v titanskega, do zob oboroženega viteza poševnica sa­muraja. Ta je umel mahati z mečem in streljati z bazuko, ko mu je šlo res za nohte, pa je zmogel v tarčo izstreliti vseh pet levjih glav. Med zvezdami sicer nihče ne sli­ši krika "Banzaiiiii!", ampak njegov je bil iz­jema! 
Slovencem je Voltron sicer prilično neznan, zato pa je pomagal oblikovati mladost marsikaterega zahodnjaško-ameriškega mladca. Takega, ki ima danes približno štirideset let in ga daje nostalgija za dobrimi starimi časi. Njemu in pa novim generacijam, ki jim zaradi Star Wars vesoljske stvari privzeto dogajajo, je namenjena obujena inačica Legendary Defender, ki ni iz trte izvita. Distribucijo ureja vse močnejši Net­flix, medtem ko vsebino izdeluje prvovrstni animacijski studio DreamWorks Animation, ki je dodobra naštudiral animejski slog. Prejšnji mesec so v obliki gledanja na dušek (binge watching – vse epizode so na razpolago takoj) izdali že drugo enajstdelno sezono. Vsled zabavnosti, akcije in nepričakovane kakovosti sem obe pogoltnil s tako vnemo, da se mi je mačji podplat skorajda zataknil v grlu!

Že na prvi pogled je videti, da tole ni neka brezzvezna, nizkoproračunska izrisanka. Izpiljeni so tako bojni prizori kot debate med protagonisti.

Supernova samuraj
Mehanizirani vojščak kamnitih potez in nevarno bleš­čečih oči je v ospredju bitke med zaščitniki galaksije in njenimi temnimi osvajalci. Svetlo plat predstavlja po dolgem času zbujeni leteči grad, ki je istočasno vsemirska križarka, v njem pa bivajo volt­ronski levi, njihovi piloti in dvoje voditeljev, poslednjih predstavnikov kraljevske linije planeta Altea. To sta princesa Allura in njen svetovalec Coran, ki spomnita na Tolkienove viline. Druščina se prekla z neizmerno in neumorno žlehtnobnim imperatorjem Zarkonom, ki galaksiji vlada že deset tisoč let. Ves ta čas pridno cuza energijo iz osvojenih svetov in jo uporablja v neugodno magične namene, pri čemer mu pomagajo mrakobni druidi. V dolgi plašč odeti, nekoliko smrtnjaški Zarkon nad Alluro in kompanjone redno pošilja mehansko-biološke pošasti ter jih zasleduje z armado polsposobnih robotskih soldatov. Hoče se namreč dokopati do najmočnejšega orožja, s katerim bi postal nepremagljiv. 
Gledalec od takega zapleta kakopak pričakuje zvr­han koš akcije, in novi Voltron po tej plati ne razo­ča­­ra. Praktično v vsaki epizodi smo deležni vsaj enega večjega obračuna na tleh, v atmosferi ali v bar­žu­nastem vakuumu. Brzeči levi streljajo iz energijskih topov v žrelih, trgajo kovino in si med čekani ma­terializirajo svojstvena orožja, kot je nož, s katerim prerežejo oklep najbližjega Zarkonovega rušilca. Hu-a! Nato v prenovljeni sekvenci formirajo Voltrona in se z mečem, ščitom, havbičastim lanserjem in še čim udarijo s kot stolpnica visoko gladiatorsko gorilo, oboroženo z metalnim buzdovanom. Dogajanje je udarno, kinetično in fantastično animirano v kombinaciji klasične ter računalniške risbe, pri če­mer ni krvi, saj so nasprotniki stalno mašine. V HDju je Voltron izdelek za zrkla obliznit!

Tistim, ki so v jugomladosti spremljali mecha risanke na tujih TV-postajah, bo Voltron vzbudil stare občutke.

Mačkoni, pac
A Legendary Defenderju levji delež teksture in privlačnosti ne vdihuje spopadanje, ki je itak dobro dozirano in z njim ne pretiravajo, marveč dogajanje med praskami in bitkami. Temu bi težko rekel 'drama', saj ne gre za visokoletečo niziko, ki bi se ubadala s težkimi vprašanji življenja in znanstvene fantastike. Je akcijada hitrega tempa, ki ne štedi niti s humorjem, ko se v skrivljenem prostor-času Coran sproti pomlajuje in vse bolj osvajalsko napenja mišice, po Alluri pa plezajo njene zveste miši, preobražene v prijazne kosmate pošasti. Vseeno pa so geekovski ustvarjalci, ki so svojčas živeli ter dihali Voltrona in jim je resnično do njega, streljanje in sekanje obložili z obilico zanimivega materiala. Oblikovali so denimo zgodbeno ozadje, izročilo ali loro, ki se razkriva iz dela v del in dejansko vleče. Piloti so opremljeni s posebnimi krepelci bayardi, ki se oblikujejo iz energije, dočim je vsa prva sezona zgrajena okrog dejstva, da Zarkon ni nek levi skeletorski grdavž, marveč je na nek način intimno povezan z Alluro, piloti in zlasti z Voltronom. Ta se je iz sna namreč s princeso in gradom vred prebudil po hudo dolgem času in gledalci smo sčasoma deležni vpogleda v to, kaj se je dogajalo v starih časih, ka­kš­no vlogo je imel oče kraljične, kralj Alfor, kako so dru­idi v zaporu vplivali na črnega pilota Shira … 

Zarkonove biološko-mehanske nakaze, kot je tale zobata laserska gnida na levi, znajo biti kar pošten zalogaj za Voltrona (desno). Vendar ne zaradi manka silovitosti, temveč neusklajenosti in mladosti paladinskih pilotov.

Ravno piloti oziroma paladini, kot so bojda znani od pamtiveka, so deležni velike pozornosti, kar novodobnega Voltrona dodatno povzdigne nad izvirnega. Delno so povzeti po starih in delno oblikovani nanovo, kleč pa je v tem, da niso perle brez napak, temveč je vsak po svoje sfaliran in prismuknjen. Rdeči paladin Keith je sebičen, modri Lance je trapast, rumeni trebušnik Hunk niha med pogumom ter strahopetnostjo, zeleni Pidge pa je sicer hraber, a čustveno labilen in obremenjen s preteklostjo. Če sploh je on in morebiti ne ona! Trenja med njimi so očitna še globoko v drugi sezoni in formiranje trdne ekipe, ki bo tesno povezana z levi in Voltronom, je ob vsej kolobociji z Zarkonom in ostalimi zapleti velik zalogaj. Posebej zato, ker kovinske zverine niso stroji brez duše, temveč kljub nemosti posedujejo lastno voljo in znajo biti krepko svojeglavi. Včasih paladine testirajo, jih dobesedno zafrkavajo v glavo in jim kakšno bistveno veščino obelodanijo šele tedaj, ko so tik pred smrtjo, češ, zdaj si me vreden. Sprotno odkrivanje tega, kaj vse zmorejo paladini in njihovi levi, je zakon!

Naj teve gori!
Voltron sicer ni ravno izvirna predstava, saj na veliko kopira Vojno zvezd in se valja v žanrskih klišejih, niti odraslemu gledalcu ne ponudi obilice hrane za možgane. Toda s kokicami v roki in nerdovsko izkaznico v žepu gredo 25-minutne epizode mimo, kot bi mignil. Od prvega dela naprej sta raztur in zgodba perfektno uravnotežena, vse bolj pa te zanima tako to, kako bo Voltron opravil z naslednjim sovragom (če bo, saj pod vodstvom novopečenih pilotov nikakor ni vsemogočen), kot kakšno neumnost bodo ušpičili nadebudni paladini in kako se bodo rešili iz nastale godlje. Glej zadevo, bolje se boš imel kot ob marsikateri igrani niziki! 

Varuh Voltron objavljeno: Joker 283
februar 2017

okvirčki:

Paladini