Revija Joker - Slastni stari snesek

ČLANKI
stranka » članki » konzolec - tematski članki » Slastni stari snesek
...
Ker jabolko ne pade daleč od Yoshijeve danke, nad­uspešnemu NES miniju izpred leta zdaj sledi pomanj­šana replika malo manj stare konzole super nintendo z nostalgičnim faktorjem krat zvintilijon. Snes-ti na rovaš četrt stoletja starih, pikslastih igric zanemari najmogoč­nejše novitete – in se ima vsaj enako dobro!

Če si bil v devetdesetih zagret konzolni igralec in količkaj v stiku z novostmi, si si kratkomalo moral lastiti enega od dveh tedaj najprodornejših šestnajstbitnih sistemov. Eden je bil Segin mega drive, ki je dospel prvi in razturil z mladostno energijo, brzopetim Sonicom in izzivalnimi oglasi. Ti so mašinco neposredno in čisto po ameriško brez dlake na jeziku primerjali z glavnim tekmecem, super nintendo entertainment systemom. Med drugim s poniglavim geslom "Genesis does what Nintendon't." (Genesis je ameriški naziv za mega drive.)
Toda SNES se ni dal. Čeprav je nekoliko zamudil in ni posegel tako nizko, kot je velela marketinška strategija Seginega šefa Toma Kalinskeja, je na kraju v svetovnem merilu postal prodajni zmagovalec. Priljubil se je zlasti tistim, ki so čislali kompleksnejše, 'večje' igre, ki so nekoliko manj stavile na spektakel, pa več na globino in daljnosežnost. To je sporočala že razlika med Sonicom in Super Mario Worldom – prvi je bil čistokrvna švigalna platformijada, medtem ko je bil drugi počasnejši in ne tako instantno privlačen, a cepljen z avanturami in miselnimi igrami. Kakor imam na modrega dirkača lepe spomine, je bil ipak brkač tisti, ki me je najbolj očaral in je v novi dobi aktualnejši. 

Yoshi's Island ni tako ikonična igra kot Super Mario World. Vendar gre za še eno fantastično platformijado, s katero se je SNES uveljavil kot kralj te zvrsti. Ne spreglej te odprave zelenega goltača!
Replika, lepa slika
'Nintendo classic mini: super NES' je za dobro dlan velika škatlica, s HDMI-izhodom pripravljena na priklop na sodoben televizor. Napajalnika ni zraven, priložen je kabel mini USB, s katerim lahko štrom v šatuljčico spelješ kar iz teveja. Nič čudnega, saj je notri le preprosto tiskano vezje, enako tistemu v posnetku NESa, ki ne golta skoraj nič škrakov elek­tronov. Ni mrežnega vmesnika ali daljinske povezave, kot sta wi-fi in bluetooth; notri je enaindvajset špilov in če se ne greš hekerskih posegov, je to to. Vklopiš, izbereš, igraš. 
Pri tem v roki držiš enega od dveh priloženih joypadov, ki sta posnetka izvirnih. Ikonični dizajn s štirimi barvnimi gumbi na desni, dvema pod kazal­cema in usmerjevalnim križcem je enako prepoznaven kot simpatična zaobljenost evropske in japonske konzolice, neskončno bolj privlačen od škat­lastega ameriškega preoblikovanja. Celo na dotik je malce hrapav, kot je bil svojčas nov novcat! Škoda le, da je 140-centimetrski kabel kljub zdaljša­nju od NESovega še vedno kratek za normalno dnev­nosobno udejstvovanje. In da ne uporablja USBja, temveč wiijevski rogelj, zaradi česar ga ne moreš zadegati v PC. Videz konzolčkota pa kazi prednja plošča, ki jo moraš izvleči za priklop padov.

Mali SNES je komaj kaj večji od modula za pravenjsko konzolo. Gumb za izmet in reža sta fejk, je pa joypad tam tam z izvirnim. Knof za reset na desni ima vzmet, tako da je občutek sličen kot njega dni. Ko ga stis­neš, greš v osrednji meni, kjer shraniš položaj in poženeš kak drug špil. Kavčni zabubljenci, evo telovadbe!

A na drugi strani je kul, da je priloženih dvoje slednjih, saj je tako instantno dostopen multiplayer (naslovov za tri ali štiri ljudeke itak ni), in da je občutek pri njuni rabi prvinski. Emulacija iger pa je na zelo visoki ravni, vključno s kvazi-3D 'modusom sedem' in učinki, ki jih producira dodatni čip superFX. Biti moraš res zagnan retrofrik, da opaziš drobne razlike. Četudi SNES ni pravi in vanj ne vtikaš modulov, saj je reža lažna, je izkustvo docela prepričljivo. 

Izbirni meni je urejen enako kot pri NESu mini. Zgoraj je nekaj nastavitev, med katerimi je bistvena izbira prikaza: pikselno perfektnega, s simulacijo katodnega teveja ali 4 : 3. Najboljši je slednji, ki mu na ši­ro­kozaslonskem ekranu dodaš enega od pisanih robov. Ti so bili na NESu odsotni in so vzdušen dodatkič.


Will you ever reach the Super Nintendo?
Zanimivo je, da je super NES še najmanjši odtis pustil pri evropskih gamerjih, katerim naj bi bil pisan na kožo. Mega drive je bil na stari celini količinski zmagovalec in marsikateri dober špil za super nintendo tod sploh ni izšel. Oziroma je tekel petino počasneje kot ameriške in japonske verzije; to je razvpiti razkol med '60 Hz NTSC' in '50 Hz PAL'. A četudi Nintendo v Evropi tedaj ni bil močan, je s super NESom sooblikoval mladost marsikakšnega Angleža, Nemca, Španca ter, ja, Slovenca. Tudi slednji so zato že v prednaročilu razgrabili 'klasični' SNES, da bi se vrnili v mladost. Nato so doma takoj vključili časovni strojček, ki za uži­va­nje v odličnih špilih niti ne terja izklopa zdrave pameti in nadevanja rožnatih očal.
V tem je SNES mini drugačen od prehodnika. NES je bil sredi osemdesetih pionirska mašina, ki je z zabičano kvaliteto oživila ameriški trg z videoigrami, propadlega zavoljo stihijskega štepanja zanikrnih igric. Z videoigrami in Mariem je otroštvo prežela milijonom, zato je bila njena novodobna miniaturna izvedenka tak hit. Nekaj vanj zapečenih špilov je večnih klasik, na primer Super Mario 3. Toda da si užival v marsikateri od drugih, si moral dodobra hlepeti po naftalinu in fosilih oziroma biti orenk retronavdušenec. Šestnajstbitna doba je bistveno naprednejša tako zaradi moč­nej­še­­ga hardvera kot bolj izku­še­nih izdelovalcev. SNESove, mega drivove in amigine igre so opazno manj primitivne od NESovih, spectrumovih in tistih s commodora 64, ki so nekako primerljive. Menim, da se zlata doba igralstva, ki še traja, ni začela s playstationom, temveč s super NESom! (No, in mega drivom, da od kakega njegovega pristaša ne doži­vim krvavega po-Sega.) 

F-Zero je brzinska futuristična dirkalka, ki jo mnogi zapostavljajo na rovaš Mario Karta. Ne­upravičeno, je pa res, da so ta žanr zavzeli mnogo bolj sodobni primerki, kot sta Wipeout in F-Zero GX. Zato deluje precej dinozavrasto.
You're playing with super power! 

Enaindvajsetero špilov, ki jih vsebuje snesič, je isk­re­na priča te trditve. Nintendo in drugi razvijalci, ki so sistem dobili v šape, so se lotili novih, izboljšanih izkušenj. Med vdelankami najdemo dosti nadaljevanj, ki so fino nadgradila udarne prvence. Metroid, ki je NESovce pretresel s tedi nezaslišano odprtim svetom, je dobil worthy sequel v Super Metroidu, ki je prinesel bistveno boljšo grafiko, zemljevid, manj vračanja, shranjevanje položaja in elegantnejšo, še širnejšo vesoljsko dimenzijo. Super Mario World je bil zaradi nebroja tajn in medsebojno povezanih stopenj svet v pravem pomenu besede. Final Fantasy III, kar je v bistvu FF6, je z resno zgodbo in sistemom služb uveljavil kot najbolj ambiciozen med dvorazsežnimi FFji. Link to the Past pa je z vzporednima svetovoma in temu ustrezno kompleksnimi puzlami zakoličil model, po katerem so se ravnale malodane vse naslednje Zelde. Toda daleč od tega, da bi bil SNES brez izvirnih kreacij. Primeri teh sta dirkačini F-Zero in Super Mario Kart, samosvoja ZF-erpegejka EarthBound, trirazsežna vesoljska streljanka z živalskimi liki Star Fox, večigralsko podprti jrpg Secret of Mana … 

Prednja ploščica, ki sprosti dostop do vrat za kont­rolnika, je packa na dizajnu. Moč je že kupiti brez­žične pade, kot je Horijev fighting commander, a tudi ta potrebuje dongle, ki gre prav tako v port.

Del navdušenja sicer pripisujem lastni nostalgiji, kajti s posnetkom SNESovega pada vnovič pognati špile, ki sem jih nekoč drago kupoval na modulih in jih memoarsko hranil v vitrini, štejem za imeniten privilegij. A dejstvo je, da so številni naslovi impresivni tudi brez čustvene in historične povezave. Le toleranco glede starinske grafike je treba imeti, toda ker nas dandanes pikslarija obliva od povsod, to znabiti ni problem. Vsebujejo zgodbe in prepričljive odprte svetove, rišejo podrobno 2D- in tudi že zadovoljivo 3D-grafiko, terjajo natanč­nost, a niso tako brutalni kot tisti iz osemdesetih … Redkokatera sodobna ploščada zmore tak domet in eleganco kot Yoshi's Island, dimenzijska dvojnost Linkove odprave osramoti nebroj novejših akcijskih pustolovščin, odlična Super Castlevania IV pa je s svojimi neoznačenimi stranpotmi in morilskimi šefi rabila kot neposreden navdih za Dark Souls.

Luštna funkcija je prevrtavanje odigranega. Iz glavnega vmesnika je moč skočiti v katerikoli shranjeni položaj in se vračati po njem. Ko s finomehanič­nimi kontrolami najdeš kočljivo točko, kjer ti je recimo Sagat odprl glavo, nadaljuješ prav od tam.
Bitnih sestnajst bitov


Igranje SNESa mini me spomni na poslušanje starega, 'klasičnega' rocka. Starejši z njim odplavajo v lepe spomine, toda zvoki se priljubijo marsikateremu mladcu, razočaranemu nad brezdušno spoliranostjo modernosti, ki ji vlada biznis. Izdelek za evrskega stotaka je tako nadmočno gamersko darilo za vse generacije in nekakšen most med njimi. Če bi rad igram naklonjeno žlahto letos za praznike izvirno presenetil, pod smrekico položi miniaturizirani super nintendo. Če odziv ne bo pozitiven takoj, bo čez nekaj ur testisiranja skoraj gotovo. Ali pa obdari sebe in se v zagmašnem šlafroku ter udobnih papučah podaj v stare dimenzije, na katerih stojijo današnje. Če boš napravo seveda dobil, kajti razprodanost je bila nemudoma silna in je bržkone še. 

Če bi rad občutil posilstvo s črno dvaindvajsetko, igraj hodi-v-desno šuter Contra 3. Tri življenja poidejo, preden cvileče izdaviš FAK! Ta ameriška inačica ima človeška junaka namesto robotov.

 

Slastni stari snesek objavljeno: Joker 290
september 2017