Revija Joker - Go

ČLANKI
...
Tuhtajoči Raveer rad kupčka prodnike po mrežasti deski in se ob tem na ves glas dere “ATARI!” Oboje, da bo na stara leta priseben.

Šah je na zahodu daleč najbolj poznana in priznana možganska namiznica, a pogled na daljni vzhod postreže z resno tekmico, starodavno igro go. Vsakdo je slišal zanjo, marsikomu se celo približno svita, da gre za mrežasto ploščo, na kateri so beli in črni za­ob­ljeni kamenčki, a le redki so tisti, ki so jo že preizkusili, zato je predstavitev na mestu. Konec koncev so znalci sklepčni, da je kljub osnovni preproščini bolj kompleksna od šaha. In jako igrana, saj si ob njej glavo razbija 27 milijonov ljudi.
Starokitajski rek pravi: “Nekaj trenutkov za naučit', celo življenje za osvojit'.” Kombinacij je zaradi 19 x 19 polj več, kot je atomov v vesolju, in še zdaj ne obstaja spodobna umetna pamet, ki bi premagala najboljšega igralca goja. Če ima šahist v dani situaciji na voljo okrog trideset potez, jih ima igralec goja v otvoritvi 361, tekom igre pa okoli dvesto. Tudi zato ima več vloge intuicija kot groba računska moč.
Poanta špila, katere ime izvira iz japonskega ’igo’, kar pomeni dobesedno ’namiznica obkrožanja’, je zemljo krast. Igralca, eden bel, drugi črn, izmenično polagata kamenčka na presečišča črt. Cilj je z obkroža­njem sovražnih nasprotnikovih kamenčkov zavzeti večji del plošče. Nekaj sličnega priljubljenim raču­nal­niš­­­kim Reversom, ki so derivat goja.

Šah začneš s postavljenimi figurami različnih vrednosti in končaš s peščico. Go pa pričneš s prazno in končaš s polno ploščo enakovrednih kamnov.

Go objavljeno: Joker 218
september 2011


sorodni članki