Revija Joker - Pest nebes

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Pest nebes
...
Sneti na dušek pogoltne vseh dvanajst delov igrane nadaljevanke Street Fighter: Assassin's Fist. Boleči spomini na hollywoodsko obravnavo so zdaj preteklost.

Ljubitelji pretepaške serije Street Fighter, katere korenine segajo v leto 1987, z njenimi filmskimi priredbami nimamo sreče. V prvi polovici devetdesetih, ko je bila dvojka na višku priljubljenosti, je studio Universal odkupil licenco in jo dal v obdelavo ruti­nerjem, ki so imeli v mislih splošno publiko. Za glav­no vlogo v Street Fighter: The Movie so priskrbeli Jeana-Clauda Van Damma kot Guila, nakar so zraven stlačili kup drugih likov iz franšize, od agentke Cammy (Kylie Minogue) do Sagata, Blanke in Zangiefa. Vsi so si delili le površinsko podobnost z borci iz špila, ki so bili kljub risankavosti daleč bolj pravomoški. Scenarij pa je bil toliko kot v talanje zaušnic zaljubljen v eksplozije in romantiko.

Ne rečem, neobvezni in barviti film je bil za pogledat, predvsem zaradi blazne megalomanskosti Raula Julie kot Bisona. Njegove igralske izkušnje so se poznale. A predstava je bila vse prej kot spoštljiva obravnava Street Fighterjevih oseb in konceptov. Isto je desetkrat bolj veljalo za katastrofalni, pet let stari Legend of Chun-Li. Tako smo bili fani primorani gledati japanske risanke, od v redu nadaljevanke Alpha Generations (2005) do spodobnega celo­ve­čer­ca Ties that Bind (2009), ki je izšel ob boku štirice.

Iz malega je zraslo veliko
Zato smo tolikanj bolj pobuljili, ko se je pred štirimi leti na YouTubu pojavil konceptni filmček Legacy. V njem sta se na gozdni čistini klofala Ryu in Ken, najprej karatejsko, nakar s hadokeni, tatsumakiji in šorjukeni. Naposled je bil tu izdelčič, ki je dajal vedeti, da nekdo razume, v čem je vic Street Fighterja. V močnih likih z ozadjem. V nebrzdani, nezlagani borilni akciji. In v spoštovanju izročila.
Nadejali smo se, da bo iz tega nastalo nekaj več – in s pomočjo vlagateljev, ki so nadomestili spočetka na­črtovani Kickstarter, naposled je. Na YouTubu si je moč ogledati vso prvo sezono nizike Assassin's Fist, ki je zrasla iz Legacyja in je kot slednji sad ljubezni do franšize. Predvsem gansko-britanskega martialnega artista Joeyja Ansaha, ki se je v Bourne Ultimatumu zoperstavljal Mattu Damonu. Ta je tako producent kot režiser, pisec in eden glavnih nastopajočih. Pridružili so se mu drugoligaši, ki si bodo morda prav z Ašašinovo pestjo tlakovali boljše kariere. Skupnost je namreč navdušena in števec ogledov se bliža milijonu.

Poznavalski slad
Assassin's Fist nima hollywoodskih popadkov in se ne udinja tistim, ki Street Fighterja ne poznajo ali ne marajo. Je fanovski servis, ki stalno opleta s podtoni iz špilov (oblačila, frizure, poze, udarci, izjave, glasba …) in se osredotoča na razjasnjevanje uradne zgodbe.
Spočetka sta v središču pozornosti mlada Ryu in Ken, ki sta tik pred vstopom v zadnji stadij treninga pri Goukenu. Ta ju začne učiti skrivnosti veščine ansatsuken (ta japonska beseda pomeni katerokoli ubijalsko veščino, dobesedni prevod pa je 'morilčeva pest' – od tod naslov serije). Ansatsuken omogoča osredotočanje notranje energije, 'ki', kar botruje iz igre znanim mrzlim kroglam in plamenečim pestem. Težava je v tem, da te lahko moč iznakazi, kar se je zgodilo Goukenovemu bratu Goukiju. Njuno pripoved spremljamo v ključnih scenah iz preteklosti. V njih izvemo, kako je Gouki postal Akuma, 'demon', in kaj se je zgodilo s samurajskim mojstrom Goutetsujem. Stare like igrajo Japonci, ki tako zvečine tudi govorijo, medtem ko sta Ken in Ryu podkovana v obeh jezikih.

Kristali zapuščine
Nekaterim bodo iz Fista najbolj v spominu ostale bojevalne scene, ki so glede na majhni proračun obču­du­joče dobre. Ko se lomijo Ryu in Ken, Gouken in Gouki ali Goutetsu in Akuma, se normalna hitrost izmenjuje z upočasnjeno, v kateri dobro vidimo zvečine prepričljive zadetke in blokade. To je nadgrajeno s fantazijskimi elementi, ko se med dlanmi zbira energija za hadoken oziroma ko Akuma izvede teleportersko ultro, nakar mu na hrbtu zažari pismenka 'ten', nebesa. Res je, da borbe niso na nivoju kakega Ip Mana, toda kinetičnost, duh in slog prvin iz iger so ulovljeni domala perfektno.
Drugi bodo navdušeni nad pristnostjo likov. Korejski črni opasanec Mike Moh bi lahko imel kako mišico več, a dobro kanalizira Ryujev metodični karate. Britanski maneken / brcač Christian Howard je perfektno ognjevit Ken, tokijski igralec Akira Koieyama pa prepričljiv Gouken. Daleč od tega, da bi Assassin's Fist dobila nagrado za najboljše nastopajoče, vendar so ti dosti nad običajnimi nastopi v tovrstnih filmih. Niti na humor ni pozabljeno – fanta ga gresta žingat in igrata Mega Mana na NESu, Kenu teži nori ribič, uleti SF-producent Yoshinori Ono in pokrovitelj serije je Honda :D. Tista prava!

In-yo … face!
Sam sem najbolj čislal intimnost zgodbe in prispodobne pomene, zaradi česar nisem prav nič pogrešal ostalih borcev. Skozi dvanajst četrturnih epizod izkusimo najvažnejše: Ryujev in Kenov konec urjenja ter začetek njune 'bojevniške poti'. V podobni situaciji sta bila nekdaj Gouken in Gouki, brata, ki sta se ločila. Toda Ryu in Ken nista žlahta, a sta kljub rivalstvu kot eno. Njun odnos je zdaj napet, drugič simpatično sproščen. Sta dvojnost v enem, vsebovana kroga japonskega simbola in-yo, ki ustreza kitajskemu jin-jangu. Tu moško, aktivno rdeče (Ken) raste iz žensko, pasivno hladnega (Ryu). Ugani, kateri simbol je na vratih doja, kjer Ryu in Ken preživita krst? Tako je, in-yo. In kakšni oblačili nosita? Tako je, rdeče in belo. Drugo sezono čimprej!

Pest nebes objavljeno: Joker 251
junij 2014