Revija Joker - Maleficent

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Maleficent
Maleficent
...
Quattro

Pravljice imajo svoj čar, ker so vedno enake in se jih ne naveličamo niti, ko jih slišimo stotič. Zakaj torej spreminjati nekaj, s čimer smo živeli od malih nog in znamo skoraj na pamet? Morda zato, ker bi bilo včasih zgodbo zanimivo slišati iz drugega zornega kota in razumeti, kaj je razlog za strahote iz na­šega otroštva. To je pred desetletji potrdil veleuspešni broadwayski muzikal Wicked, na podlagi katerega je nastal Raimijev Oz. Maleficent isto stori z drugo priljub­ljeno zlobnico, hudobno vilo iz Trnuljčice, po kateri film nosi ime.

Zlohotnica že išče pravo ljubezen po srebrnih platnih.
Kdo je Zlohotnica? Po scenariju Linde Woolverton, ki je bila kot soavtorica podpisana pod Burtonovo Alico in Levjega kralja, je bila to prijazna punčara, ki je ži­ve­la v sosednjem, vilinskem kraljestvu in ga branila pred človeškimi zavojevalci. Mimogrede se je zaljubila v pobiča Štefana, ki pa je odrasel in jo zapustil. Prekletstvo, ki ga je izrekla nad Auroro – Trnuljčico, je le maš­če­va­nje nekdanjemu ljubimcu. Toda ko skrb nad dekletcem prevzamejo tri 'dobre' vile, se znova zgane njena dobrota. Ob nesposobnosti trojice botric namreč prav ona skrivoma postane tista, zaradi katere dete preživi. In ji nepričakovano priraste k srcu.
Zgodba sama po sebi deluje šibko, posebej tistemu, ki je najbolj domač z Disneyjevo Trnuljčico iz petdesetih. Vendar je dosti bliže pravljici, kot sta jo zapisala brata Grimm oziroma francoski zgodbar Perrault. V tej različici speče lepotice mimoidoči (poročeni!) kralj namreč ni prebudil s poljubom, marveč jo je posilil in ji naredil dvojčka. Eden od otrok je potem izsesal trs­ko, ki je Trnuljčico ves ta čas zastrupljala. S tega stališča je mračnost in pokvarjenost v človeškem kraljestvu naenkrat dosti bolj smiselna. Nadnaravno bitje pa se izkaže kot nosilec morale v tem ogabnem svetu, ki v nepokvarjeni Aurori vidi možnost za spremembo na bolje.

Zlohotnici se pozna, da je Stromberg skrbel za vizualno podobo dveh fantazijskih dežel, Pandore in Oza. Obe kraljestvi sta pošteno pravljični.

To bi filmu nemara uspelo, če ne bi na režiserskem stolčku sedel debitant Robert Stromberg. Mož, ki je bil doslej odgovoren za posebne učinke in in se je podpisal kot umetniški vodja pod Avatarja ter Mogočnega Oza, se je odločil dati prednost formi pred funkcijo. Zlohotnica je zaradi tega vizualno čudovit film, poln vinjet, ob katerih se ti orosi oko. Sploh ko je v prvem planu Angelina, ki jo kamera časti prav po božje. A Joliejeva je edini motor filma. Ne zanikam, da je Zlohotnico upodobila odlično, toda spretnejši režiser bi mogel in moral dati možnost ostalim likom, da zasijejo sami po sebi. Ne pa, da ob primadoni ostala zasedba zbledi. Verodostojnost si skuša film povrniti z neposrednimi navezavami na predhodnico, od podobnosti igralcev animiranim likom do praktično risanki identične scene, ko Maleficent prekolne Auroro. Toda v končni fazi so to spet odločitve umetniškega direktorja, ne režiserja, človeka, ki nam s premikajočimi se podobami pripoveduje pravljico.
Zato se je težko odločiti, komu je pravzaprav namenjen. Scenarij cika na starejše, vilinsko kraljestvo na otročke. A slednje bi znali mračnost kraja Štefana in podoba Zlohotnice prestrašiti – malo Auroro je odigrala Angelinina hčerka, ker so se je bojda ostali otroci preveč bali. Večjim pa izdelek marsikdaj deluje preveč otročje in nekonsistentno. Tako film, namesto da bi generacije združil, razdvaja, saj za vsakogar najdeš razlog, da bi si ga ne ogledal. Vseeno bi bilo škoda, če si ga navdušenec nad pravljicami ne bi. 

Bodimo si na jasnem: Maleficent je film o Angelini in dama svojo vlogo odigra vrhunsko. Vsi ostali so ob njej zgolj statisti. Pogrešam protiutež.


Maleficent objavljeno: Joker 251
junij 2014