Revija Joker - Tito v vesolju

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Tito v vesolju
Tito v vesolju
...
Aggressor gre s slovenskim mokumentarcem Houston, We Have a Problem! po sledeh pošiljanja rdeče-bele-plave v breztežnost.

Ob sleherni domači krizi na plano pokuka jugonostalgija in s kubanko v ustih navrže, da "je bilo nekoč s stricem Titejem lepše!" Ko rožnate spomine na one čase spojimo s skrivnostnostjo totalitarnih režimov, se rodi kopica mitov. Na primer tisti o jugoslovans­kem vesoljskem programu. O jugoraketarstvu sli­šim prvič, toda režiser Žiga Virc pravi, da je v arhivih o tem našel nekaj sledov. Idejo o takšnem dokumentarcu sta s stricem, producentom Boštja­nom Vircem, leta 2012 predstavila v razvpitem dražilniku na YouTubu. Šlo je za oglaševalsko pote­zo za zbiranje soldov in po zamu­dah sta vendarle zbrala dovolj podpornikov. Rezultat se je prebil celo na prestižni festival Tribeca.

Film je lepa galerija pristnih arhivskih posnetkov, ki dajo zanimiv pogled na Jugoslavijo in premeteno zakrijejo peščico montaž. Uzremo Tita v kopalkah. Ki ni montaža.

Vesoljska neuvrščenost
Poda se po sledeh namigov, da naj bi Jugoslavija v poznih petdesetih letih na podlagi zapiskov slovitega slovenskega pravesoljskega teoretika Hermana Potočnika – Noordunga pognala ambiciozen projekt letenja v črnino. Glavni sedež raziskav naj bi bila supertajna podzemna vojaška baza Objekt 505 pri bosanskem Biha}u, kjer naj bi prišlo do uspešnega testiranja tristopenjske pogonske rakete. Toda leta '60 naj bi možje pogruntali, da bo to za državo vendarle prevelik zalogaj. Tito naj bi se tedaj domislil zvite ideje in vse skupaj za mastne novce – takratno poltretjo milijardo dolarjev (danes devetnajst) – prodal Američanom. V nasprotju z napovedniki, iz katerih čuješ, da naj bi to čezlužcem omogočilo priti na Luno, gre film v resnici v drugo smer: posel se na kraju ni dobro razpletel in ravno to naj bi botrovalo kasnejšim finančnim težavam države, saj naj bi Kennedy in nasledniki denar želeli nazaj, 'or else'. Skratka, film s skrivnim Titovim raketarstvom raz­laga eventuelni propad Juge. Uau.

Raziskovanje je navidez resno, saj nam avtorji z nekim ameriškim zgodovinarjem pred kamero mahajo s papirji iz arhivov in nas peljejo v Objekt 505 ter na druge lokacije. Predvsem pa naj bi izbrskali nekaj ključnih mož programa, kot sta človek v Službi državne varnosti in inženir, ki je na raketah delal. Toda kdor ne riše socialističnih grafitov po Metelkovi, tega ne bo kupil. Jugoslaviji ni uspelo spraviti skupaj niti lastnega nadzvočnega lovca, kaj šele poš­tene rakete. Tole kajpakda ni pravi dokumentarec, marveč pretanjeno posnet 'mockumentary' oziroma igrani film, ki skuša v formi dokumentarca predvsem na izviren način zabavati. Lahko bo koga motilo, da film izmišljotine prodaja kot resnico; malo je tudi mene. A takšna dvoličnost napravi zanimiv suspenz, saj gledalca prisili v stalno izpraše­vanje, kaj se je v resnici zgodilo.
Ko se otepeš pomislekov o kredibilnosti, je film na moč zabaven. Zgodovinska dejstva spretno vp­lete v lastno mrežo mitičnih dogodkov in denimo pravi, da je bil Titov obisk v Maroku leta 1961 v resnici kritje za prevoz tehnologije v ZDA. Predvsem pa v navdušujoči luči ponazori duh tedanjega časa, ko je Jugoslavija v mednarodnem prostoru dejansko nekaj veljala. Posebno fejst so prelestni, doslej še ne­objavljeni posnetki Tita. Kot pravi dežurni komentator Slavoj Žižek v filmu: čeprav je vse izmiš­ljeno, bo navedeno zaradi pretkano podane, intrigantne zgodbe gledalcu dalo misliti. Houston, We Ha­ve a Problem! te ravnodušnega res ne pusti.

Tajinstveni Objekt 505
Houston med drugim posveti na skrivno letalsko bazo Željava na meji med Hrvaško in Bosno blizu Biha}a, kodno klicano Objekt 505. Resda tam niso izvajali raketnih poskusov, a tudi brez njih je šlo za navdušujočo zgradbo. To je bila ena največjih podzemnih letalskih postojank na svetu, s tri in pol kilo­metra dolgo mrežo v kamen vklesanih tunelskih hangarjev, v kateri so bile nastanjene dve lovski in izvidniška eskadrilja ali skupno 58 letal mig-21. Štirje izhodi na plano do petih letaliških stez so premogli sto ton težka jeklena vrata in objekt naj bi prenesel direktni jedrski napad moči dvajsetih kiloton, kakršen je opustošil Nagasaki. Pod zemljo je bil tudi komunikacijski in poveljniški center, ki se je napajal s podatki s takrat najmodernejše jugoslovanske radarske postaje na vrhu planine Plješevica, v katero je bila baza vsekana. Lokacija je bila premeteno izbrana tako, da so letala vzletala iz radarske sence planine, s sredine Jugoslavije pa je radarsko zrla globoko v sosednje države.
Šlo je za nadvse zahteven podvig, saj so gradili od leta 1954 pa vse do uradnega odprtja 1968. Pogoltnil naj bi skoraj štiri milijarde takratnih dolarjev. Ampak kot razpad Jugoslavije je bila neslavna tudi usoda baze Željava. Sprva je JLA od tam bombardirala okoliške cilje na Hrvaškem. Ko je leta 1992 postalo jasno, da z veliko Srbijo ne bo nič, se je jugo­armada umaknila in ob tem z več deset tonami raz­streliva uničila letališke steze ter del podzemlja. Danes je veliko predorov dostopnih, a okolica ni urejena in tja greš na lastno odgovornost. Zaradi lege na meji ni verjetno, da bi objekt kdaj obudili, policija pa nima rada obiskovalcev, saj predore uporabljajo ilegalni migranti. Vendarle je to obvezen obisk za avanturistične duše in impozanten spomenik blišča ter bede nekdanje skupne države.

Migi so bili takole vzdolžno parkirani v predorih; kasneje naj bi jih zamenjali nikdar realizirani jugoslovanski supersoniki. V betonskih obokih danes zaraščenih vhodov je vidna odprtina za njihov rep.

Tito v vesolju objavljeno: Joker 274
maj 2016