Revija Joker - Westworld: kavbojski kaos

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Westworld: kavbojski kaos
...
Nedeljske noči so za Snetija vnovič poligon budnosti, odkar je štartala visokoproračunska, resna znanstvenofantastična serija Westworld. Ta se oddalji od tipične bojazni pred umet­nimi ljudmi, ki nam bodo ob prvi priložnosti zavdali, in zastavlja manj prvožogna vprašanja.

Težko in samotno je človeški vrsti na vrhu zna­ne razvojne piramide in prehranske verige. Poti navzgor ni, le navzdol, in padec bi bil gotovo neprostovoljen. A pokončne opice se ne bojimo toliko konkurenčnih živalskih vrst, saj evolucija deluje mnogo prepočasi, da bi nas jutri za­čele tepsti superpametne pande, kot lastnih krea­cij. Stroji z zavestjo bi človeški podobno, krvoločno inteligenco, ki se je izoblikovala skozi eone borbe z naravo, združili z močnejšim in bolj vzdržljivim tele­som. Zlasti filmarji si mazohistično izmišljujejo načine, kako bi nas take spake ugonabljale in nas opetnajstile za krono stvarstva. Prebujeni raču­nal­nik na vesoljski ladji astronavtu prepreči vstop vanjo (Odiseja 2001, 1969) … napreden računalnik sestavi robotsko vojsko in sproži jedrsko vojno (Ter­minator, 1984) … oživljene mašine, od avtomobilov do kosilnic, na lepem začno pobijati levo in desno (Maximum Overdrive, 1986) … Če bi tovrstna svarila upoštevali, bi takoj ugasnili vse pripravice in se vrnili pred kolibe kokose tret.

Fanta na levi si v izvirnem filmu Westworld iz leta 1973 kot destinacijo izbereta Divji zahod. Oblečena v kravja fanta zakoračita v bar, kjer ju pričaka revolveraški android. Njegov smisel obstoja je, da se pusti ustreliti. A ne več dolgo!

Med manj znana opozorila s platen sodi film Westworld iz leta 1973, ki so ga kasnejši avtorji na tiho povzemali, med drugim prav Cameron s svojimi morilskimi roboteji. Za njim je stal Michael Crichton, ameriški večmedijski multipraktik, ki je največji uspeh doživel kot pisatelj akcijskih, ZF-obarvanih romanov. Številne njegove povesti so bile deležne predelav v filme: Congo, Disclosure, Rising Sun, Timeline, Eaters of the Dead (knjiga je postala temačni srednjeveški film 13th Warrior) in Spielbergov megahit Jurassic Park. Vendar Crichton ni le škrabal, marveč tudi režiral. Ta del kariere je začel prav z Westworldom, ki se ga mnogi medlo spomnijo po ikoničnem obritoglavem igralcu Yulu Brynnerju v vlogi divjezahodnega pistolerosa. Škoda, da je tako, saj si izdelek zasluži več pozornosti.

Praznoglavi ubijalci 
Westworld, ki ga tržijo na devedejih in blu-rayih ter ga pretakajo, je bil v osnovi akcijski triler, s kakršnimi je Crichton imenitno služil, in v njem je moč zaznati številne nastavke za Jurassic Park. V bogati družbi ne tako oddaljene prihodnosti poslovneži izkoristijo znanstveni napredek in ustvarijo zabaviščni park, v katerem goste pričakajo napredni roboti, androidi. Ti so na znotraj umetni, z žicami in čipi in servomotorji vred, na zunaj pa jih skorajda ne ločiš od ljudi, saj posedujejo nam zvesto obrazno mimiko, premikanje in govor. Vseeno nimajo volje in so docela odvisni od ukazov nadzornega središča, zato so namenjeni za vlogo sužnjev obiskovalcem. Gosto poseljujejo park, ki ga tvorijo trije različni deli: Divji zahod, evropski srednji vek in Stari Rim. Gostje si za dolarskega jurčka na dan izberejo, kaj bi radi počeli – streljali lažne desperadose in sodelovali v barskih pretepih, se trudili omrežiti lepo androidsko kraljično in se mečevali s strašnim robovitezom oziroma se udeleževali mesenih orgij, po kakršnih je slovel Rim na vrhuncu slave? Dvoje prijateljev se odloči za prvo in spočetka je vse kul. Manj srboriti med njima se razživi, ko ustreli svojega prvega težaka v krčmi, kot je videl pri Johnu Waynu. A prav on je tisti, ki mu kaprice z umetnimi možgani najbolj zavdajo …

Vsak del se ob zlovešči klavirski glasbi Ramina Djawadija otvori s prizori, kako robotske roke spletajo telesa umet­nih ljudi. Ko se neznana masa strdi, je vernost popolna. Bog je naredil človeka iz prsti, mi smo svojega 3D-naprintali.

Triinštirideset let stari izdelek je predvsem akcijski. Brkati suhec neprostovoljno izkusi izgubo nadzora nad androidi, ki so deležni različnih stopenj osamosvojitve. Z elektronske ketne se najbolj strga prav plešec, ki vlogo klišejskega sprožitelja revolveraških dvobojev vzame nadvse resno in po lastni volji. Zato se loti rešetanja življa, predvsem našega človeškega junaka, ki je primoran bežati in naposled obračunati z ubijalsko nakazo. Se pa pod tem skrivajo sporočila, ki so se kasneje izkristalizirala v Jurskem parku. Podstat je enaka, torej da skušamo ljudje iz gonje po zaslužku nadzorovati nekaj, česar ne razumemo in ne zmoremo obvladati. Matematik Ian Malcolm v kuščarski deželi to pojasni s teorijo kaosa, učinkom metuljevih kril in nepredvidljivostjo v kompleksnih sistemih. Ista stvar je v Westworldu bolj skopo ubesedena in manj senzacionalna, saj se učinki kljub pionirski rabi računalniške grafike ne morejo kosati z Jurassicovim spektaklom. Pa vendar je nekaj inherentno grozljivega v starinskih androidih, ki imajo za prepričljivimi obrazi le praznino s skopimi vezji in modulatorji govora. 

Park je odprt svet, v katerega se je moč kot gost podati na slepo ali delati kveste, ki jih nudijo umetni prebivalci. Lepo se vidi, kako so igre vplivale na dizajn serije.

Polnoglavi nadejalci 
Zamah nove serije Westworld, za katero stojita mreža HBO in producent Jonathan Nolan, je bistveno širši kot filmov. Pištolarski obritoglavec, tako kot ostali umetneži, v skladu z omejenostjo računal­ni­kov sedemdesetih let prejšnjega stoletja počne točno tisto, za kar so ga sprogramirali, le da ni več pod nadzorom. Nima svobodne volje in ne odloči se, da ne bo več streljal, temveč je le z vajeti strgana morilska mašina. Nizika, ki je štartala začetkom oktobra in se bo z desetim delom prve sezone iztek­la 4. decembra (glede druge sezone so še tiho), pa v primerjavi s to idejo stori opazen korak naprej. 
V novodobni inačici ni več srednjega veka in Rima, temveč le čas širitve skozi indijanska plemena nekje na puščavskem jugu. Poudarek pa se s človeka preseli na umetneže. Resda vnovič spremljamo določene ljudi, med njimi sličen par kolegov kot v izvir­­niku, kjer je eden nabrit in drugi zadržan. (Prvi nosi črn klobuk, drugi bel; prevedi to v angleščino in dobil boš hekerski namig.) Prav tako dobimo bis­t­veno večji uvid v zakulisje parka, ki mu vlada ostareli koderski genij v telesu Anthonyja Hopkinsa. Glavni lik med ljudmi je dejansko nek pritegnjen bogataš, ki se morilsko in posiljevalsko vrača v park zato, da bi razkril njegovo ultimativno skrivnost. Toda kleč je vseeno v androidih, ki jih imajo zaposleni in obiskovalci za 'lutke', kar nikakor ni edina referenca na Iztrebljevalca; za reči, ki brez navodil ne čutijo in ne mislijo, čeprav so vsled napredne tehnologije narejene iz mesa in krvi. So le realistična telesa, ki jih krmili kompleksna programska koda. Ta poskrbi, da se pod noč doživetja resetirajo in da je po zdravniški obdelavi naslednji dan lutka priprav­ljena na svežo dozo svoje vloge, kot sta farmerjeva hči in vlačuga v krčmi. A začne se dogajati točno tisto, na kar je opozarjal odbiti matematik v Jurskem parku: v kompleksnem sistemu nujno pride do nepredvidljivosti. Resničnost je preveč zapletena, preveč ima sestavnih delov, da bi jo zmogli kontrolirati, zlasti ob lastni nepopolnosti. Kakor so se zmutira­ni dinozavri zaradi žabjega DNKja začeli razmno­ževati, se sprememba pri androidih sproži v glavah, kjer imajo po zaslugi nekega drugega nadprogramerja zametek nečesa edinstvenega …

Anthony Hopkins, Ed Harris, Jeffrey Wright in Evan Rachel Wood so z moje strani deležni občudovanja za preštevilne, maltene gledališke nianse, s katerimi opremijo svoje like. Veselje jih je gledati.

Tehtnost skozi tehtanje
Nad Westworldom se ni težko zmrdovati. To je serija, ki se jemlje tako pošastno resno, da domala ne najde časa za nasmešek. Namesto tega po zgledu Ig­re prestolov (le da brez zajedljivega pritlikavca!) stavi na eksplicitne prizore strelskih in nožičkarskih obračunov ter skuša šokirati s prizori orgij, kar več­krat izpade prisiljeno in ceneno. Takisto je izredno zaljubljena v speljevanja na lažna pota in lov na lastni rep, tako da po nekaj delih pogruntaš, da so te ustvarjalci pravzaprav vodili za nos in da gremo zdaj po neki drugi poti do zaključnega misterija, ki je v času pisanja še zmerom neotipljiv. Zaradi neposrednosti in vrtenja okrog vrele kaše si je tole drugo Zahodnje že pridobilo lep delež glasnih kritikov, ki se ne pozabijo usajati nad vsako epizodo. 

Koprneči izraz Thandie Newton (desno) ni posledica čustev, ki se bodo izlila v lezbič­­ni seks, marveč tega, da se začenja androidka spominjati vsega, kar se ji je zgodilo.

Sam sem daleč od tega, da bi niziki pripisoval perfektnost in prelomnost. Preveč je zaljubljena vase in pretirano kanalizira ter kanibalizira številne zglede, da bi me zmogla docela prevzeti. V njej je moč kot v nekakšnem medijskem frankenštajnu najti žive dele Trumanovega šova, Ex Machine, Matrice in Blade Runnerja. Po drugi strani pa vsa ta roba nekaj dolguje prav temelju nadaljevanke, filmu Westworld, tako da so podobnosti samoumevne. Nadalje mi je kot gamerju kul, kako 'videoigralska' je, saj Nolan park izrecno zastavi kot realističen špil, ki postaja toliko bolj nasilen in nor, kolikor bolj se gostje oddaljijo od osrednjega mesta. Še več, izmiš­ljena tehnologija 'vlivanja' in 'spletanja' androidov iz bele mase, obogatene s človeškim DNKjem, nadvse spomni na Fallout 4. Najbolj pa cenim temeljna vprašanja in odgovore, s katerimi streže v ozadju brezkompromisno kakovostne izvedbe z odličnimi nastopajočimi in vrhunsko scenografijo. So andro­idi, ki sanjajo o pravih ovcah in imajo telesa iz mesa, krvi ter kosti, še umetne tvorbe brez čustev? Te resda generira računalniška koda, toda ali je med njo in 'biološkim' programiranjem taka razlika? Je nadalje zavest del možganov ali pripada duši, dani od Boga? Kaj pa, če imajo androidi dušo, ki smo jim jo dali mi, ki nas je ustvaril Bog? In ali nas bodo jarma oteti samozavedni androidi res takoj "raztrgali na kose", kot se priduša eden od zaposlenih, ali pa je prav računalniška pamet naša nadgradnja, rešena živalske krvoločnosti? 
Naj bo vsebina občasno še tako zabluzena in naj še tako zatava v samonamensko klavstvo, menim, da gre za enega vznemirljivejših in kvalitetnejših televizijskih dogodkov letošnjika. Tistega, ki zna znanstveno fantastiko na malih zaslonih spodbosti tako, kot je Igra prestolov fantazijo.  

Westworld: kavbojski kaos objavljeno: Joker 280
november 2016