Revija Joker - Bestici v čast

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Bestici v čast
...
Staromanija za najbolj osebnim hišnim računalnikom, Commodorjevo amigo, ne pojenja. Krepi jo dvoje dokumen­tarcev, ki opevata in razgrinjata frendičino ozadje. Podučiti se pusti Sneti.

Počutim se privilegiranega, da sem bil del zgodnjih dni računalništva, ko je bila štimunga tega področja drugačna, prijetnejša, romantično intimnejša. Danes je abak orodje kot avtomobil ali pralni stroj in osebnost mu še najbolj daje blagovna znamka. Njega dni pa je bila zaradi pionirstva vsaka naprava nekaj posebnega. Z njimi se nisi poistovetil le zaradi lastništva, marveč zato, ker so imele svojstvene lastnosti. Samo spect­rum je imel tako in tako grafiko ter le C64 je imel tak in tak zvok. Če je bila mašina še v tehnološki špici in je imela za sabo zanimivo zgodbo o nas­tan­ku, si ji zlahka sceloma pripadel.

Taka je bila amiga s sredine osemdesetih. Hišno računalo je navdušilo z multimedijskimi zmogljivostmi, razturilo tako pri špilih kot risarstvu in obdelavi videa ter posedovalo enega prvih večopra­vil­nih operacijskih sistemov. V enem ohišju si za nizko ceno dobil računalnik za delo in konzolo za odlično igranje. To je skozi niz modelov, od domačinske A500 do elitne A4000, pritegnilo okrog štiri milijone ljudi. Ne sliši se veliko, a industrija je bila tedaj občutno manjša, amigaši pa s(m)o bili na svojo ljubico dobesedno usekani. Današnji appostoli so le senca te silne strasti, ki brizga na plano celo dvajset let po zatonu sistema in terja vedno novo nostalgično spominjanje. Kanalizirata ga sledeča frišna dokuja o plastični legendi. 

V newyorškem Lincoln Centru sta leta 1985 pred živo publiko in simfoničnim orkestrom umetnik Andy Warhol ter njegova muza, pevka Debbie Harry, preizkusila amigo. Na vprašanje, ali je že kdaj delal z računalnikom, je Warhol odgovoril z znamenitimi besedami: Ne, raje sem počakal na tegale.

Viva Amiga
... ni toliko dokumentarec o amigi kot amigaštvu. Šur, saj izvemo osnove: da je računalnik nastal pri samonikli firmici Hi-Toro, po kateri je stegoval lovke Atari, a ga je prehitel Commodore, ki je potreboval naslednika C64 …. da sta prvi model A1000 propagirala nori umetnik Andy Warhol in pevka Debbie Harry … da si je amiga hitro pridobila simpatije gamerjev in kreativcev … da je z dodatkom video toas­­ter omogočila hišno obdelavo gibljivih slik … in da je bila nerodnost krovne firme tista, ki je sredi devetdesetih pripomogla k propadu. Nato smo deležni uvida v post-Commodorjevo dobo, ko je znamko kupil nemški Escom in iz nje naredil približno nič, vse do danes, ko navdušenci nadgrajujejo OS in amigo uporabljajo na koncertih čiptjunerske muzike. 

Meni izredno ljuba amiga 1200 s čipovjem AGA se je glede na A500 prodajala precej slabo. Kupci niso videli beneficij ekstra moči, Commodore pa je smisel novinke slabo predstavil.

Vendar časovna linija ni v središču zanimanja, tako kot ne nepristranskost. Vidi se, da so film delali fani za fane, saj je brezbrižno enostranski in se prijateljice niti ne trudi umestiti v širšo sliko. Vidimo recimo, kako ljudje z njo veselo delajo MIDI-glasbo, za kar je bil v resnici boljši atari ST. Pod žarometi so pač ljudje in občutki, kar je najbolj hvalevredna lastnost enournega dokumentarca, za katerega so sredstva nabrali kickstartersko. Eden prijateljičinih očetov RJ Mical o nastanku pripoveduje tako doživeto, da se mu kar prepustiš … prezident firme NewTek, ki je naredila video toaster, omogoči globok uvid v to dokupljivo kartico … tu so pisane podrobnosti, kako je na primer Warhol na predstavitvi pomotoma uporabil nedodelano orodje fill v Deluxe Paintu, a je program čudežno zdržal … ter osebne izpovedi teh in onih zaljubljencev, ki imajo amigo na piedestalu, ker je bila čisto poseben računalnik. Kljub manku realizma in distance mi nikakor ni bilo žal petaka za izposojo oziroma desetaka za lastništvo Vive Amige na eni od platform, zbranih na Amigafilm.com.

Peter Tiščenko je bil sprva uslužbenec pri Commodorju, nakar je zrihtal prodajo nemškemu Escomu in tam postal branitelj amige v novi dobi. Želja mu ni najbolje uspela, toda pet točk za trud.

The Amiga Years
… ni toliko dokumentarec o amigaštvu kot o amigi. V nič manj dveh urah in pol so dokaj hladno nanizani osrednji dogodki iz frendičine preteklosti, ki so opremljeni s skorajda težko prebavljivo količino podrobnosti. Medtem ko je Viva Amiga jedrnat in us­mer­jen, Amiga Years mrežo vrže izredno na široko. Zato izvemo detajle o izdelavi procesorjev in poslovnih dogovorov, ki bodo zanimali predvsem zagrete amigaške anal-izatorje. Začetne četrt ure je na primer posvečene le Atariju in temu, kako je stanje pri njem pripeljalo do firme Hi-Toro, kjer so sestavili frendico. Je pa res, da se filma zato ne preklata, kajti čeprav pokrivata isto tematiko, je eden bolj sp­roš­čen in fanovski ter drugi historično-poslovno faktološki. Celo RJ Mical, ki v Vivi Amigi dobesedno uživa, je tu zadržan in poštirkan! In na sporedu je vpogled v piratsko ter demo sceno, kar Viva Amiga iz­pusti. Zato so Amigina leta, ki so nadaljevanje navdušeno sprejetega osembitniškega dokuja From Bedrooms to Billions, vredna ogleda za tiste, ki bi radi šli globlje. Tudi tu enkraten ogled velja petaka, digitalni nakup z dodatnim materialom pride 13 evrov, na voljo pa sta tako DVD kot blu-ray. Amigaši pač radi zbiramo! 

Robert J. Mical ('Majkl') je pomagal pri nastanku amige, ročne megadrkalice lynx in večpredstav­nost­nega predvajalnika 3DO. Govori v obeh dokujih, pri čemer je v Amiga Years bistveno resnejši.

Če bi imel Commodore njega dni take oglase, bi se zadeva morda končala drugače. Tako pa je amigo namesto v Toys'r'Us prodajal v specializiranih ra­ču­nalniških štacunah in se šel elitizem.

Bestici v čast objavljeno: Joker 284
marec 2017