Revija Joker - John Wick, pištola in štrik

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » John Wick, pištola in štrik
...
Ob kinoprihodu drugega poglavja strelsko-pretepaške sage o ašašinu Johnu Wicku Sneti spiše prispevek o največjem zajebancu med kravatarji. Ne reci mu računovodja in ne dotikaj se njegovega psa!

Prvi John Wick je bil pred dvema letoma proizvod, ki je tako štrlel iz hollywoodske ovojnice, da jo je raztrgal. Ljubiteljski scenarist Derek Kolstad je imel za sabo le nekaj neodmevnih tekstov, Wicka pa je pisal ob strani in ga že skoraj opustil, ko ga je žena prepričala, da je dober in naj nadaljuje … za besedilo se je ogrel tedaj že nekoliko opešani Keanu Reeves, za katerim je bilo več neuspešnih projektov … mali studio Thunder Road je zmogel komaj dvajsetmilijonski proračun … film iz itak teže prebavljivega žanra neo noir pa je bil ves črnikav in turoben, s prizori, kjer glavnega junaka huligani nagarbajo do nezavesti in mu ubijejo kužka samo zato, da pridejo do avtomobila mustanga letnik '69. Nakar Wick pošizi, jim polomi piščali in jim v prsne koše zvrta luknje, skozi katere nočejo dihati, zato umrejo. Še en projekt direktno za na video ob Seagalove in Lundgrenove izume! Kdo bi to gledal?
Očitno marsikdo. John Wick je prinesel štirikrat več, kot so vanj vložili, in povzročil, da je Reevesova zvezda vnovič zasijala. Sicer ne pri splošni publiki kot Cruisova, temveč pri sladokuscih, ki čislajo samosvoje, kakovostne hardcore akcijade. Toda Keanu je popularnosti pri obrobnih skupinah vajen, saj je kariero zares začel z ZF-komedijo Bill and Ted's Excellent Adventure, ki so jo obrajtali predvsem bolj razgledani filmofilski najstniki. Tudi Matrix je bil subkulturni hit, ki so ga mase požegnale zlasti zaradi načela snežne kepe. Saj ne, da so ga razumele, samo leder jim je bil kul. Wick je bil bistveno bolj underground, virusno se je širil po obskurnih dvoranah in torrentih. Testosteronski mladeniči so se po forumih in družbenih omrežjih vznemirjeno spraše­va­li, če je kolega že videl tisti nori film, v katerem Keanu očem realistično, spektakularno in v enem samem dolgem prizoru premlati ter postreli za cel diskač ruskih mafijcev. Ja, nekako tako kot Taken; navsezadnje je bil Reeves za časa snemanja star že skoraj petdeset, ne dosti manj od Neesona. Le da še bolj hrabro, boleče in neolepšano. Ter zdaj obdarjeno z bistveno boljšim nadaljevanjem. 

Po noirovskih zapovedih Keanu kot Wick simbolizira nasilneža, ki je zaciklan v starih vzorcih in se jih ne more znebiti, dočim je kuža nedolžen.

V drugem poglavju
Kleč Johna Wicka, ki je ime dobil po scenaristovem dedku in ni bil nikdar strip, načrtujejo pa dotičnega za letos, je bil v tem, da je bil Keanujev bradač v res­nici visoko izurjen morilec. Noirovski zakonik je terjal, da se je zapletel s taistimi ruskimi kriminalci, ki so ga najeli, ker je lajf pač zajeban in nepošten. Navsezadnje mu je z boleznijo ubil neomadeževano ženo, ta svetilnik, ki mu je kazal pot iz ašašinskega podzemlja. Sličen problem ima (anti)junak v dvojki, kjer se pojavi ksiht iz preteklosti in terja, da zanj nekoga fenta. In ko to med dolgim rešetanjem po rimskih katakombah stori, se šele odprejo vrata pekla, ko se ga lotijo dovčerajšnji kolegi … 
Adrenalinski, z vajeti sneti in za ogled absolutno priporočljivi John Wick Chapter 2 ni tipičen sekvel. Čeprav bi se lahko ambiciozni avtorji držali zmagovalne formule, so zamahnili širše. Noir minimalizem, mrakobna tematika s ciničnimi enovrstični­ca­mi in bournovsko boleči obračuni, ki so se spogle­dovali s pretiravanjem, a ne kar naprej, so sedli na zadnji sedež ameriškega mišičnjaka. Od tam trosijo nasvete, vendar niso več za volanom. Šofira nam­reč želja po tem, da bi ostrino omilila humornost. Daleč od tega, da je nadaljevanje komedija, vendar občutno teže ostaneš resen kot pri enici, ki je bila predvsem težaš­ko sarkastična. Že na začetku je en tak indianajonesovski trenutek, ko Keanu po pretepu konč­no le izvleče pištoli, in tudi kasneje sem se nemalokrat smejal ob očitnem pretiravanju tako v sirastih dialogih kot pri rešetanju ter pretepanju. Oboje je še zmerom paša za oči s svojo nebrzdano nasilnostjo, ko kosci mesa pršijo izza strelnih ran in hrustanec hrska pod udarci ter ruvalnimi prijemi iz brazilskega ju-jitsa. A dogajanja se drži zaznaven LOL-pridih, ki nasilje naredi množicam bolj sprejemljivo. Tudi bolj seksi je vse, od Ruby Rose v vlogi neme ubijalke do elegantnih oblačil na morilski smetani. To in Laurence Fishburne nista edini povezavi z Matrico! 

Laurence v šlafroku se ne garba, ker ima megavamp. Keanu pa kljub zagmašnemu gvantu mlati in brca deluks. Skoraj vse stori sam, brez dvojnikov!

Širši zamah je očiten še v nečem: množičnosti prizorov in nabreknjenem univerzumu. Prvenec je bil zaradi proračuna omejen na dokaj intimne, prazne scene, kjer so večino življa prispevale Wickove žrtve. Tokrat je bistveno drugače, kot pokažejo železniška postaja in mestne ulice, kamor so postavili razširjene avtomobilistične pregone. V Chapter 2 pa naposled dobimo globlji vpogled v delovanje običaj­nim ljudem nevidnega vzporednega sveta, ki – vsaj zazdaj – nima le enega šefa, temveč več 'direktorjev' in celo 'kraljev'. Njegovo vezivno tkivo niso pogodbe, ki jih tajnice vpisujejo v starodavne terminale, marveč kodeks, ki se ga morajo držati vsi ašašini, sicer se jim slabo piše. Celo Wicku. Se vidiva v Tretjem poglavju, John. Če boš še živ. 

Italijanski mafijozo Santino D'Antonio prinese drugačno vrsto negativne energije kot Viggo v prvencu. Ruby Rose bi lahko še malo natrenirala.

John Wick, pištola in štrik objavljeno: Joker 284
marec 2017