Revija Joker - Pol duha

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Pol duha
...
Snetiju starikavi obraz ozari mil nasmešek, ko se pri premagovanju stopnic do kina zavé, da bo videl filmsko izvedenko svojega najljubšega animeja Ghost in the Shell. Kakšne volje je dve uri pozneje?

Kdor japonske risanke pozna samo iz Yo-Kai Watcha, Pokemonov in sličnih televizijskih umotvorov, razumljivo meni, da gre za ot­ro­ča­rije. Toda med animeji je najti marsikaj z odraslejšo, naprednejšo vrednostjo. Od umetnin stu­dia Ghibli, ki pobira oskarje in zlate medvede, do znamenitega, čeprav širši publiki manj poznanega Ghost in the Shella. Ta kombinacija stripa, celovečernih risank in animiranih TV-serij s sre­dine devetdesetih razglablja o kompleksnih znanst­venofantastičnih temah. Odvija se v bližnji prihodnosti, ko so ljudje kibernetsko nadgrajeni in jih povezuje mreža, po kateri se pretakajo občutja. Žaromete usmerja v kiborginjo z vojaškim nadimkom Majorka, v kateri so izvirni le še možgani, dočim je vse ostalo umetno. Majorka, članica elitne policijske enote za boj proti kibernetskemu kriminalu, se ne sprašuje le o svoji identiteti, marveč o obstoju človeškega uma in duše v dobi, ko je vse razložljivo z biti in bajti, telesa pa so obravnavana zgolj kot mehanske lupine. V mnogih pogledih je bil Ghost in the Shell tako pred svojim časom, da ga do­umevamo šele zdaj, ko se umetna inteligenca uči sama in so gospodinjski roboti del vsakdana. Mogo­če je Hollywood z adaptacijo cincal prav zato, ker ni razumel izvirnega materiala. Je bil film s stomilijonsko cenovno nalepko torej vreden čakanja?

Čeprav je Majorka evidentno kovinska z mesno prevleko, ki jo nanašajo robotske roke, jo film na več mestih obravnava kot žensko in objekt poželenja.

S tehničnega stališča vsekakor. To je impresiven, veličasten, vizuelno udaren izdelek, ki navduši z utele­šenjem prej 'le' narisanih prizorov. Predloga risarja stripa Masamuneja Shirowa in avtorjev prvega risanega filma na platnu širi oči in spušča čeljust. Naj gre za horizont japonskega velemesta, kjer se med stolpnicami pnejo orjaški hologrami gejš in fitnes možakov ter po ulicah hodijo raznorazni kiberspremenjenci. Za pajkaste robote in kiborge v kamuflaž­ni obleki, s kakršno je prevlečena Majorka. Za kultni prizor iz animeja, kjer se novorojeno artificielno telo znebi bele prevleke in zalebdi v prostoru, perfekt­no in neokvarjeno. Za fantastično glasbo, ki kombinira zloveščo inštrumentalno podlago ter rezko žensko petje. Za udarne strelsko-pretepaške obračune, ki jim sicer manjka jasnosti Johna Wicka, a navdušijo s kinetičnostjo in prijemi, kot sta spopada s pajkotankom in tisti v temnem hodniku, kjer mrak ostro prekinjajo cvrčanja električnih palic. In za sámo glavno junakinjo, ki ji Scarlett Johansson tako z mimiko kot pozo in hojo nadene vtis, da je istočasno umetna in močna ter človeška in krhka.

Ostali člani Sekcije 9 niso prav dosti pod žarometi. Še največ pozornosti dobi visoki Batou (desno), ki ima z Majorko malce erotičen odnos.

Gost v lupini
Področje, kjer film z Johanco klecne, je idejno za­led­je. To ne preseneča, saj je to rakrana številnih modernih ZF-filmov z visokim proračunom, ki kljub intelektualiziranju v resnici podcenjujejo gledalce. Namreč zato, ker se studiji bojijo, da jih obiskovalci ki­na ne bodo razumeli in bodo hudi. Na Ghostovem scenariju je delalo kakih sedem piscev in kar smo dobili, je polovičarsko. Najbolj funkcionalna in zanimiva polovica je tista, ki povzema japonski zgled. Majorka se priduša, da moramo ohraniti in negovati svojo človeško edinstvenost, kar je v nasprotju z željo korporacij s kibervsadki, da bi živeli samo lepi, pametni, uspešni. Gre za odsev vračanja k slepi, a modri naravi, kar med drugim sporoča budistična simbolika, in zavračanja instantnih rešitev, ki jih daje dobičkarski kapitalizem. Prav tako so tu bivanje človeškega intelekta in duše v računalniški mreži, hekersko prevzemanje teles drugih skozi internet bodočnosti in prikrojevanje strežnih robotov, ki so na lepem sposobni umorov. Zlasti v prvi polovici filma je mozeg kar zaposlen, ko lušči plasti in odbira visokoleteče misli. Tedaj GitS najbolj deluje kot resnoben, trd neonoir v okvirni tradiciji Blade Runnerja. Tedaj se zdi, da bo vse v redu. 

Bradavičk si film kakopak ne upa niti nakazati, kaj šele pokazati. Junakinjino novo telo je opremljeno s sposobnostjo kamuflaže, ki nekajkrat pride prav.

Problem je, da te štimunge v drugi polovici (ki je trailerji hvalevredno ne pokvarijo) ne obdrži. Bolj kot se Majorkina odisejada bliža koncu, bolj je jasno, da se dekla ne sprašuje toliko o tem, kaj je postala, kot o tem, kdo je bila pred presaditvijo v novo telo. To je ključna razlika, ki zgodbo spremeni iz plemenite in napredne v postano ter vsakdanjo. Še bolj vsakdanje pa je, da se levji delež kompleksnosti zdruz­ne v pritlehno željo po maščevanju pohlepno zlob­nim entitetam v zaodrju. Animejski zaplet o umetni inteligenci, ki se zave same sebe, sploh ni več v sliki! Kleč je čisto drugje, namreč v odkrivanju, kdo si je Majorko drznil spremeniti v azijskega robokopa in kako bo z njim poravnala račune. Ko začne njen šef Takeshi Kitano v dolgem montlju vihteti revolver s šestimi kroglami, kot bi šlo za vestern, glas iz ozadja pa baja o pomembnosti družine, postane jasno, da Hollywood Ghosta še vedno ni doumel. Ali, še huje: da ga je, nakar ga je zavestno pretvoril v banalen revenge quest, da bi si povrnil vložene cekine. Po logiki filma bi si zaslužil dve v telo in eno v glavo. Če bi bili japonski avtorji izvirnika pred dvajsetimi leti tako bojazljivi, se ne bi vpisali v zgodovino.

Stilistično in mehansko je hollywoodski GitS izvrsten. Številne robotske nakaze, kot je tale ležeča kovinska gejša, so občudovanja vredne.

Pol duha objavljeno: Joker 285
april 2017