Revija Joker - Tevevania

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Tevevania
...
Dolgo je trajalo, da je znamenita serija poskakovalnih frpjev Castlevania dobila risankasto izvedenko. Sneti se ogoljenih zob vrže med krvosrebalce in mečedržalce.

V davno leto 1986 datira prvi del 'Vanije, kot jo fani krajše imenujejo, in čeprav že tri leta nismo videli novega dela, njena slava in vpliv ostajata velika. Platformsko-bojevalno raziskovanje tradicionalnega vampirskega gradu se je od NESovih časov stalno nadgrajevalo, redefiniralo, razstavljalo in spet sestavljalo. Njega dni je bilo pre­močrtno, nakar se je razcvetelo v proslavljeni 'metroidvanijski' sistem, kjer nove dele okolja odpiraš z nabiranjem ključnih predmetov. Tovrstnemu zapletanju so zgodbe sledile počasi, saj so se dolgo zanašale na črno-belost. Vrhovni krvoses Drakula, ki je posedoval peklenske moči, je stalno skušal razširiti temo po svetu, člani družine Belmond, obdarjeni z magijo, pa so mu križali račune.

Saj ne, da je Castlevania najboljša bojevalna risanka ever, ji pa uspe na ogled dati vzdušne spopade. Kljub japanskemu slogu so brez kakšnih upočasnjenih specialk.

Liki in odnosi so postali bolj sivinski v novejših 3D-delih Lords of Shadow 1 in 2, ta postopek pa se zdaj nadaljuje v prvi sezoni animejske nadaljevanke. Ne traja ravno dolgo, saj obsega bore štiri dvajsetminutne kose. Zelo očitno je, da so računovodje z njo namočili palce v vodo in preizkušali odziv občinstva in kritikov. A ta je bil zadosti glasen in navdušen, da so takoj po izidu napovedali drugo, osemdelno sezono. Castlevania is here to stay, baby – tudi v og­ledni obliki! Tega je najbolj vesel geekovski producent Adi Shankar, ki se je dolgo boril, da bi kakšna od večjih mrež podprla njegovo idejo, izvirajočo iz lastnega navdušenja nad 'Vanijami. Naposled je podporo našel pri Netflixu, ki mrežo v borbi za gledalce meče široko.

Ne kradejo le cigani otrok
Fabulativno se serija naslanja na tretji špil v nizu, Dracula's Curse iz 1989. Tam je grof Drakula jel pustošiti po Evropi in Cerkev je na pomoč poklicala junaka Trevorja Belmonta, oboroženega z znamenitim bičem. V tejle verziji je Drakulov vpliv omejen na deželo Vlaško, zdaj del moderne Romunije, Cerkev pa Belmontov noče blizu, ker ima interese pri zatiranju naroda. Med čiščenjem čarovnic lokalni škof sežge Drakulovo človeško ženo, kar botruje nadnaravneževemu popizditisu in priklicu armad pek­la. Z neba se usuje krvav dež in sredi prestolnice Targoviste (imena dežele in mest so resnična!) zras­te vampirski grad, iz katerega planejo strašni pek­lenščki. V tak golaž čmokne Trevor, zadnji potomec svoje familije, ki raje kot pošastke tolče vrčke piva. Toda ko začno hudičevske nakaze uletavati z resnostjo in je na kocki usoda mesteca, ki mu nudi zatočišče, šalo vzame vrag. Oziroma Vlad Tepeš. 

Iz Drakulovega gradu prifrčijo rdečeučno zobati peklenščki in se nekaznovano lotijo gmajne. A pod Trevorjevim vodstvom meščani organizirajo obrambo.

Štorija ne poseže prav daleč ter visoko in Castlevania ne zmutira iznenada v visokometaforično umet­nino. Še vedno gre za šund, za dokaj enostaven eks­kapizem, ki si ne privošči resnejše kritike na rovaš inštitucij, na primer skorumpirane Cerkve vizavi revnim menihom Speakerjem, ki širijo pravo besedo. S takimi prispodobami scenarij ostane na nizkem nivoju. Je pa v poteku in osebah vseeno zaznati več sivinskih področjih kot svojčas, ko je res šlo le za otroško pravljico. Drakula ima sina Alucarda (kakopak prebrano nazaj), dhampirja – potomca vampirja in človeka, s katerim si nista prijateljska. Trevor pa je daleč od perfektnega junaka starih dni, saj rad stresa zajedljive pripombe, pregloboko zre v kozarec in mu je herojevanje pravzaprav v breme. Kot naposled pravi belolasec: "Vsi smo sužnji dru­žins­kih želja." Te maksime v štirih delih še niso dobro razvili, tako kot se še niso orenk spopadli z Drakulo, zato napeto priča­ku­jem naslednjo sezono. 

Korobači in očnjaki 
S02 pa ne čakam le vsled zgodbe in nastopajočih, marveč tudi zaradi očesne in ušesne miline. Proračun sicer ni bil brutalno visok, ampak tale 'zahodnjaški anime' je vizuelno nadvse všečen. Tako po slogu kot zaradi tega, ker se ne boji poseči v horor z razpadajočimi ljudmi, na kole nasajenimi okostnjaki, naokoli frčečimi očmi in celo dojenčkom v gobcu zlodjevske spake. Da pač začutimo, kako okrutna je Drakulova vladavina, čeprav ni demonsko razfukalne norosti kakšnega Berserka. Ej, to je ameriški Netflix, ne japanski Crazy Pervert d.o.o! Ob tem so najeli dobre govorce, med njimi Thorina iz Hobita.
Takisto so fini bojevalni prizori, ko Trevor vihti kratki meč in dolgi bič, s katerima se loti cerkvenih in hudičevskih podrepnikov, med njimi ne prav impresivnega šefa. (Oziroma faše niz brc v jajca v krčmi, ker preveč steguje jezik. "Could you please leave my testicles alone?!") Dosti je tudi referenc na igro, od zaveznice Sylphe, ki je bila v Dracula's Curse ena od mogočih sopotnikov, do žarkoučnega kiklopa in pasti v gradu, mimo katerih se mora parček precej igričarsko prebiti. Škoda, da ni nelinearnosti! :) Kljub temu pa to ni ogled zgolj za fane špila, temveč za širšo publiko, ki čisla grozljivkasto obarvano akcijo v risani obliki in bi rada poslala možgane na pašo. Take dandanes ne manjka. 

Krvavih in grozljivih prizorov ne manjka, pri čemer menim, da niso sami sebi namen. Le bolj bi moral biti srh direktno povezan z velevampirjem. Naloga za S02.

Tevevania objavljeno: Joker 288
julij 2017