Revija Joker - Nizike jesen 2017

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Nizike jesen 2017

Orville
Fox, komična vesoljska opera; 1 sezona
Orville ni to, kar smo pričakovali od človeka, ki je med podelitvijo oskarjev postregel s pesmijo Joške. Seth MacFarlane je v karieri ustvaril več animiranih serij (Family Guy, American Dad), ki so sledile southparkovskemu trendu premikanju meja sprejemljivosti. Ko je bilo naznanjeno, da snema vesoljsko opero, smo si trekiji v glavah predstavljali infantilne šale o nenavadnih izrastkih humanoidnih vesoljcev in njih spolnih praksah. Tudi to se najde v Orvillu, a je serija vseeno eno večjih ZF-presene­čenj. MacFarlane je pri snovanju namreč dal svoji gikovski naravi prednost pred humoristično in postregel s šo­vom, ki je po tonu in učinku vsekakor bližje Zvezdnim stezam kot parodijama žanra Ga­laxy Quest in Spaceballs. 

Glavni junak je kapitan naslovne vesoljske ladje, dočim je prva poročnica njegova bivša žena, s katero nimata povsem razčiščenih odnosov. Preostanek posadke je pisano enterprisovski, saj vk­ljučuje robota in supermočno dekle s planeta z visoko tež­nostjo. Večina vesoljcev je humanoidnih, vmes pa se najde tudi želatinasto bitje, ki brezupno osvaja človeško zdravnico. Tudi sicer je svet prihodnosti podoben Stezam: vesoljske ladje, nadsvetlobna hitrost, laserji in torpeda, hitrostno zdravljenje vseh ran, raznolike rase in samosvoje civilizacije, ki jih pre­učuje raziskovalna vesoljska ladja Orville. Svoje so prispevali trekovci, denimo Jonathan Frakes, poročnik Riker iz TNG, ki je režiral eno epizodo.
Fokus posameznih delov je pogosto povezan s so­dobnimi moralnimi dilemami, a so te presenetljivo kompleksno predstavljene skozi optiko fantastične prihodnosti. Tako posadka preučuje sovražne versko blazne Krille z željo, da bi jih razumeli in z njimi sklenili premirje. Misija je deloma uspešna, a kapitan na koncu ugotovi, da je z najboljšo možno rešitvijo konflikt le še poglobil. V svojih risankah se je MacFarlane pogosto norčeval iz fanatikov, kot so talibi in nacisti, a tukaj ni v ospredju posmeh, temveč težava nezmožnosti vz­postavitve dialoga zaradi privzgojenih predsodkov. Nič manj siva ni dilema članov posadke, ki sta pripadnika življenjske vrste s samimi moškimi in se jima rodi hči. Očka ji želita kirurško spremeniti spol, nakar skozi debato dobimo več pogledov na teme, kot so svoboda od­lo­ča­nja, posebnosti v večkulturni družbi in nenazadnje obrezovanje deklic. Resnici na ljubo MacFarlane ne zadene zmeraj žebljice na glavico, vendar ponudi drugačne poglede na resne teme, in to skozi pove­či­ni primerno odrejen humor. Ta je raznolik, deloma popkulturno pogojen in deloma situacijski, tematsko razdeljen na službene scene in romantična razmerja. Nekaj pa je tudi pristno odšte­kanega, kot denimo bizarno programirani AI v pustolovščini holodecka, kjer meksikanski bandit za obračun z junakom zahteva spopad v plesu. Temu je to ravno tako čudaško, kot bi bilo nam.
Orville je zabavna vesoljska opera, trenutno najbolj­ši približek klasičnih Zvezdnih stez. Ponuja samosvojo kombinacijo drame, fantastike in komedije, ki pred zaslon ne bo avtomatično prežarčila slehernega trekija, je pa zanimiva tudi za širšo publiko. (kl)

Nizike jesen 2017 objavljeno: Joker 291
oktober 2017