Verjetno ne veste, da je bila režija Leva, čarovnice in omare sprva ponujena Guillermu del Toru (Blade 2, Hellboy), a jo je zavrnil zaradi nestrinjanja z verskimi podtoni. Zdaj je Narniji zadonel v pomenljiv, odraslim namenjen odmev, ki ga je kljub skromnemu proračunu ujel ves svet.

Iz tega favna nenehno prede nevarnost. Vse kaj drugega od srčkanega Tumnusa iz Narnije.

Favnov labirint prav tako kot Narnia upodablja beg iz vojne v pravljični svet, vendar svojo junakinjo Ofelijo mnogo bolj neusmiljeno izpostavi pretečim izkrivljenostim, kjer vse zavisi od moči njenega duha. Ta je še posebej občutljiv zato, ker je na pragu deklištva in v še vedno nemirni, povojni fašistični Španiji ni veliko prostora za želje, upe ter strahove. Z visoko nosečo materjo se preselita h krutemu poveljniku, s katerim se je omožila po smrti soproga. Dekle poleg običajne otroške sanjavosti spremlja tudi močna ljubezen do branja pravljic in tako ni dolgo, ko se začneta svetova mešati. Med raziskovanjem novega domovanja zaide v gozdni labirint, kjer jo preseneti prastar favn. Od njega izve, da je pravzaprav izgubljena princesa in mora za vrnitev izpolniti vrsto strašljivih preizkusov. Punca se tako poda v podvige z ogromno krastačo, korenino mandragore in morečimi prikaznimi, vse pa odzvanja dogodke in slike hudega nasilja, ki se vzporedno odvijajo v oporišču.
Dvoma, ali gre za dejanske nadnaravnosti ali le za domišljijo, ki je prekipela zaradi razburkane resničnosti, ni moč odgnati. Prav tako ne napeva preganjajoče uspavanke ali eksplicitno krvavih prizorov, ki so sicer rezervirani za urgentne bloke bolnišnic. Ofelijo je prečudovito upodobila mlada Ivana Baquero in skupaj z ostalo igralsko zasedbo dosegla, da ostra lepota tega neobičajnega filma pretrese veliko bolj, kot si navadno dovolimo.