Revija Joker - Apollo 18

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Apollo 18
Apollo 18
...
Quattro

Program Apollo se ni končal pri številki 17. Bila je še ena misija, pravijo avtorji, ki je močno spodletela. Tule so avtentični posnetki, zakaj se nismo nikoli več vrnili na Mesec! Ful so napeti! Krasna ideja za teoretike zarote, a ima že sam koncept luknjo: kako ste prišli do posnetkov? Jih je dostavila nezemeljska izpostava DHL? Ko si porušiš ta temelj, se ostale neumnosti v tej srhljivki zdijo domala nepomembne, od nespoštovanja manjše Lunine težnosti do tega, da astronavta slišita zvoke iz brezzračnega prostora.
Drug problem s kvazidokumentarnim pristopom v slogu Blair Witch Projecta je dolgočasnost. Apollo 18 z uro in četrt sodi med krajše, a se tako vleče, da čutiš, kako ti poganja brada. Čas med crkavajočimi napravami in prežanjem tujskih bitij je namenjen temu, da bi se razvila drama med kozmonavtoma, ujetima v kamnitem hladu. Vendar nimata niti trohice karizme, nobene ozadne podpore, ničesar ti ne ponudita, da bi hotel čutiti njuno stisko. Zanima te le, od česa bosta konec storila – pa tudi tu ostaneš razočaran, saj je zaključek banalen.

Apollo 18 hoče graditi na teorijah zarote, čemur je rabila tudi viralna kampanja. A hkrati je poln enako ve­likih lukenj kot čelada ruskega kozmonavta.

Režiser, scenarist in igralci so vsi tretjerazredni in čudim se, da je skropucalo sploh dobilo tolikšno reklamo in podporo resnega studia. Verjetno je imel nekaj pri tem producent Timur Bekmambetov, ki ima za sabo spodobni Wanted z Angelino Jolie. Kaj takega na kinematografski spored nikoli ne bi smelo priti. In pri nas k sreči tudi ni. 

Apollo 18 objavljeno: Joker 222
januar 2012