Tako kot temelje svojih številnih drugih us­pešnic si je Hollywood Može v črnem izposodil iz stripov. 'The Men in Black' z začetkom leta 1990 ni bila ne slavna, ne finančno uspešna serija, saj se je upehala že po par naslovih v okrilju malih založnikov. Logotip Marvela, ki je krasil kasnejše zvezke, je zavajajoč, saj se je veliki izdajatelj pridru­žil iz čisto poslovnih vzrokov. A vizionarsko, saj so si jo prisvojili, preden je sedemindevetdesetega postala kinohit.
Studio Columbia in Spielbergov Amblin Entertainment sta za to storila vse. V glavni vlogi so dobili prekaljenega starca Tommyja Leeja Jonesa in razbeljenega mladca Willa Smitha, ki je z Dnevom neodvisnosti malo prej postal zgled tistim temnopoltim Američanom, ki jih ni zanimala le notranjost zapora. Vili Kovač lahko z uhlji sicer lovi Radio Kerševan, a mu to kvečjemu pomaga k imidžu simpatičnega fanta iz soseščine, ki bi ga nogometne mamice takoj omožile s svojimi hčerami. Ne le črnske, saj je čokoladen ravno toliko, da mu je oproščeno, ko reče “Dawg!” ter kako odrepa, da izpade taf.

Glavni zoprnjak Boris in Nicole Scherzinger. Lepa dekleta ljubijo barabe.

Stripe so krepko priredili in iz nečesa, kar je znalo biti precej kruto, naredili znanstvenofantastično družins­­ko komedijo poševnica akcijado. Resnejša papirna zgodba je spremljala uslužbence agencije MiB, ki se trudijo, da ljudje ne bi prisostvovali paranormalnostim, pri čemer se ne ustrašijo ubijanja prič. Film na drugi strani ni bil brez mrakobnosti, a dosti več pou­darka je bilo na zafrkantskem odnosu med starim agentom Kjem in njegovim novim rekrutom Jjem (Z je bil šef agencije in pisarniški molj), vragolijah, lahkotnosti ter obiskovalcih iz vesolja, ki so postali edini cilj. Na Zemljo namreč pride krvoločni žužek, ki ga K in J nato preganjata, kar je povod za kokični piu piu pinjau po računalniško generiranih ter animatronskih (lutkastih) alienih. Tistih ljudi, ki prišleke vidijo, agenti ne fentajo, marveč jih osvetlijo z lučko pozabe. Ta je poleg sončnih očal največji zaščitni znak serije in jo rulja na cosplayerskih srečanjih simulira tako, da na nalivnike montira ledice. Bedno na luštkan način.
Še zdaleč nisem bil edini, ki mu je bil film simpatičen, in sodil sem v tisto večino, ki se ji je nadaljevanje 2002 zdelo dosti slabotnejše. Upoštevaje naraščajočo geriatričnost Tommyja Leeja Jonesa si zato nisem mis­lil, da bodo trojko sploh naredili. Ampak so jo. In veš, kaj? Prav fajnaje.