Revija Joker - Umetnost je igranje

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Umetnost je igranje
Umetnost je igranje
...
Sneti

Na prste ene roke lahko preštejem kritike nam bližnjih vsebin – igra, film, glasba, knjiga –, ki so berljivi, imajo značilen slog in močna mnenja, ki so argumentirana ter ne temeljijo na populističnih načelih, na osebni zlobi ali lignjasti mehkužnosti. In še med njimi je bil le en tak, ki sem ga res vedno rad pre­čital: Roger Ebert. 
Morda zato, ker sva si v marsičem podobna. Oba sva samouka, zaljubljena v svojo tematiko – o filmih je začel Roger za časnik Chicago Sun-Times, ki mu je ostal zvest do konca, pisati koncem šestdesetih, pri čemer ni bil študiran filmar, marveč zagret filmoljub. In oba imava nek kroven občutek za kakovost, ki izvira iz širokega poznavanja tematike, ter benevolenten pristop, saj v izdelku kar najbolj iščeva tisto, kar so hoteli izpostaviti avtorji. Šele nato tisto primerjava z lastnimi merili. Včasih je pač treba reči dreku drek, a ponavadi se da situacijo rešiti. Razen pri Battleshipu. Tu ni moč rešiti ničesar.
(Demanti, preden pravoverno urav­nilovs­ke­ga Slovenca udari kap: ne, ne mislim, da sem dorasel velikemu Eber­tu. Mislim pa, da sva se ravnala po po­dobnih merilih. Upam, da bom nekoč o igrah pisal tako dobro, kot je on o filmih, zlasti v svojih knjigah. Če te zanima dobra vstopna toč­ka, vzemi v roke After Dark – The Best of Roger Ebert, kjer so zbrani njegovi najbrž najboljši rivjuji in zanimivi stranski material, na primer omemba, kako ga je žural s Scorcesejem.)
Ebert je aprila pri sedemdesetih podlegel raku, preden sem mu lahko napisal kolegialni e-mail. V njem bi ga pohvalil, a obenem sem ga hotel osebno pobarati o ne­čem, zaradi česar je igričarski srenji postal še bolj znan. Jasno, gre za njegovo razvpito izjavo s sredine minulega desetletja, da videoigre ne morejo biti umetnost. Splet je dobesedno izgorel v nasprotovanju in osebnem pljuvanju po Rogerju, ki je 2010 nato umaknil izjavo, rekoč “okej, mogoče je, da igre nekoč bodo umetnost.” Seveda to ni bilo zadosti, kajti večina je vztrajala, da so igre ŽE umetnost.

Ebert se je poročil pozno, saj ni hotel vznemirjati matere, in se zdravil zaradi alkoholizma. Pred enajstimi leti so mu odkrili raka ščitnice, ki ga je stal dela desne čeljusti.

Očitno ozko grlo pri Ebertovem mnenju je bilo to, da ni definiral, kaj umetnost je. SSKJ jo zakoliči kot dejavnost, katere namen je ustvarjanje ali oblikovanje del estetske vrednosti. Kaj je estetstvo? Vrednotenje s stališča lepega. Lepota pa je relativna. Iz tega sledi, da je Ebertovo mnenje tako pravilno kot napačno.
Še bistvenejša kočljivost pa je bilo dejstvo, da Roger ni bil nikdar gejmer, kar je tudi priznal. To je po mojem mnenju glavni razlog, da Ebert iger ni zmogel dojeti kot umetnost. Niso mu bile blizu. Bil je pristaš pasivnih izkušenj, konkretno sedenja in gledanja. Igre pa so aktivna izkustva, saj v njih sodeluješ. Še več, INTERaktivne so, torej je dejavnost obojestranska. One vplivajo nate in ti nanje. Mi to razumemo, kajti nam je enako samoumevno poprijeti za miško + tipkovnico ali kontroler, kot je bilo njemu zavaliti se v naslanjač ali sesti na stol v kinu.
V tem je tragična srž Ebertove zgrešene izjave. Igre je razumeval s stališča opazovalca, ne sodelovalca. Ko je gledal, kako se na zaslonu prekopicujejo piksli in poligoni, v tem ni videl ni­če­sar čarobnega, estetskega, transformirajočega. Čeprav bi mu na imaxovo platno projiciral prizore iz vobče priznano umetniških špilov, od Shadow of the Colossus do Journey, bi ostal gluh in slep.

V treh knjigah The Great Movies so zbrane Ebertove kritike. Life Itself pa je čuteč, isk­ren avtobiografski roman.

Ni mu prišlo do živega, da umetnost morda res nista grafika in zvok, da pa je to definitivno lahko dejanje, s katerim se z igro povežeš – se pravi, igranje. Kot argument pri svojem prvotnem mnenju je uporabil primerjavo s šahisti, ki da šaha nikdar ne opisujejo kot umetnost. Res je – opisujejo pa kot umetnost to, na kakšen način je kdo zmagal. Umetnost v šahu niso figure ali pravila – umetnost so partije, akt šahiranja. Nogomet sam po sebi ni umetnost, je pa umetnost, ko Ibra pricini evrogol s petindvajsetih metrov v kot vrat ali ko Messi predribla vso nasprotno obrambo in zadene lahkotno kot metulj. Košar­ka ni umetnost, razen ko opazuješ, kako se Jordan odlepi od tal, si v zraku postavi mizo, poje zajtrk, prebere časopis in dokonča zabijanje.
Isto je v igrah. Starcraft je umetnost, ko izvedeš popolno orkestriran napad na sovražno bazo. Street Fighter je umetnost, ko Daigo na Evu 2004 s pikslom energije na zalogi perfektno parira petnajst nasprotnikovih udarcev. Ti si artist, ko si premagal posebej zajebanega šefa. In tako dalje. Mislim, da mi ni treba več naštevati.
Umetnost je igranje. Žal mi je, da je Ebert umrl, preden je to razumel.

Umetnost je igranje objavljeno: Joker 238
maj 2013