Revija Joker - Potemkinova vas

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Potemkinova vas
Potemkinova vas
...
Sneti

Grigorij Potemkin je bil ruski velikaš in general iz 18. stoletja, ki je skušal svojo ljubico in zaščitnico, carico Katarino Veliko, pretentati na zanimiv način. Da bi ustvaril vtis bogastva in si povečal slavo, je na osvojenih krimskih bregovih Dnjepra postavil lažne razkošne zgradbe. Ko je vladarica obiskala posesti, je tako videla zgolj fasade. Nemški življenjepisec Georg von Helbin je trdil, da je moralo slednje postavljati na tisoče kmetov. To so drugi kasneje zanikali, s Potemkinom vred. A danes je fraza 'Potemkinova vas' sopomenka za olepšano prikazovanje resnič­ne­ga stanja.
Mislim, da izraz industriji iger ustreza. Na zunaj je vse lepo. Ven prihaja na stotine špilov, zlasti na Steamu, kamor se dobesedno usipljejo. Letos so jih na tej platformi za digitalno distribucijo že izdali več kot vse lansko leto – nad sto vsak mesec! Temu je deloma botroval izplen projekta Greenlight, kjer ljudje glasujejo za tiste nedokončane izdelke, ki se jim zdijo najbolj obetavni, nakar jim Valve pomaga k izidu. Vrednost trga z igrami naj bi do leta 2017 presegla 100 milijard dolarjev oziroma 73 milijard evrov. Po zahodnih televizijah se rolajo spoti za naslove, kot so Call of Duty, FIFA in Titanfall. Populacija Twitcha buhti, na YouTubu že vsak objavlja lastne rivjuje iger, komentatorjev je kot pečka in trave, Dota 2 in League of Legends privla­či­ta na desetine milijonov ljudi. Nove prvoraz­redne igre so drage, a kmalu pridejo popusti in razprodaje, poleg česar trg rabljenih izvodov deluje. In ker se tehnologija stara po­ča­si, je za male solde na razpolago og­romno starejših naslovov ter sistemov. Takih, s katerimi je igranje slič­no, če ne enakovredno najnovejšemu.
Pa je res? Kot nekdo, ki ima več vpogleda v zaodrje in ustroj industrije, na to gledam trezno. O tem, da je sredica skorajda izginila in da ostajajo le še bombas­tični AAA-naslovi ter kup neodvisnic, sem že pisal. Prav tako o ugotovitvah, da denar prinaša le nekaj odstotkov izdanih iger. Levji delež špilov na Steamu je recimo že po enem dnevu neviden.
Oboje s še drugimi dejavniki vodi k nezavidljivemu slovesu področja kot zelo neugodnega za delavce. Podjetja, ki izdelujejo špile, so namreč nezanesljivi delodajalci. Če se ozreš na Gamejobwatch.com, vidiš, da je lani šlo cugrund več kot sedemdeset razvijalskih skupin, kar je privedlo do izgube približno 3500 delovnih mest. In to samo na zahodu. Naj gre za zaprtje LucasArts (ob službo je bilo 200 ljudi), Trion Worlds (100), Zynge v San Franciscu (360), Visceral Montreal

Make it Rain je nov mobilni hit, kjer zbiraš denar in ga fr­caš striptizetam. Kosmatulj ni.
(150), Gameloft (250), Junction Point (160) … Pred kratkim je zadnjo luč ugasnil Gamespy, medtem ko je Nintendo ravno najavil, da bo zaprl svoj štab v nemškem mestu Großostheim, pri čemer se bo od kruha poslovilo 130 oseb.
Tudi število odpovedanih iger ni majhno, pri čemer niso varni niti licenčni projekti. Pred kratkim so recimo najavili, da so stornirali čarovniški MMO World of Darkness s svojčas lukrativno White Wolfovo licenco. Delali so ga skoraj desetletje, toda islandski studio CCP je z njim ravnal kot svinja z mehom – člane je dodeljeval drugim igram, od Eve do Dusta in Valkyrie, in naposled niso imeli pokazati nič. In ali se spomniš prvoklasne streljačine 1313 v univerzumu Vojne zvezd, ki je umrla skupaj z LucasArts? Žalostno.
Šur, nekateri odpuščeni so dobili službe v podruž­ni­cah, drugi so šli h konkurenci. Tretji, redki, so kot ledvičke v omaki. A na splošno velja, da je industrija iger nagnjena k nenadnim zaprtjem. Povprečni čas razvijalske kariere je kakih sedem let in ogromno nadarjenih posameznikov z vizijo ter znanjem preprosto gre drugam. Nekam, kjer zaslužijo več z manj tveganja, da bodo jutri ob službo, kjer so delovne ure bolj normalne, ne da se gara ob petkih in svetkih, in kjer so razmere bolj stabilne, zaposlovalci manj pišmevuh­ov­s­­­ki, publika pa bolj sočutna.
Tako je pač pri igrah, pa tudi filmih, glasbi, literaturi. Če jutri crkne količkaj velika firma, ki daje vkup elekt­rične podaljške ali neonske žarnice, bo pri poročilih takoj jamrunga. Če se to zgodi s firmo, ki dela igrice, ali s tem povezanim medijem, je vseeno. Celo publike ne zanima več, da se je zgodil še en crkot ali da so od­povedali ta ali oni špil. Preveč je izbire in preobsežno je področje za kaj takega. Zgovoren je podatek, da bo 60 odstotkov od tistih bajnih 100 milijard leta 2017 tvorilo mobilniško in tablično igranje, za katerega vemo, kakšno je – zvečine odvrgljive, mcdonaldske narave. Hodimo po Potemkinovi vasi.

Attack Squadrons je bila večigralsko usmerjena vesoljska akcijada, ki jo je že kar daleč v razvoju ukinil Disney, novi lastnik vsega lucasovskega.

Potemkinova vas objavljeno: Joker 251
junij 2014