Revija Joker - Orodja izboljšave

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Orodja izboljšave
Orodja izboljšave
...
Sneti

Trditev, da videoigre kvarno vplivajo na možgane, je iz trte izvita, to je zdaj menda jasno vsakomur. Celo porumenelim medijem in politikom, ki lajno iz žlehtnobe, oportunizma in zaslužkarstva zavrtijo vsakič, ko potrebujejo branost, gledanost in glasove. A kleč je v besedah. "Videoigre so kvarne," je traparija. "Videoigre so LAHKO kvarne," je pa druga pesem, in daleč od tega, da bi temu nasprotoval. Kakor vsaka dejavnost, ki jo izvajaš zadosti časa, ti lahko nek špil oblikuje živčne poti in slabo vpliva na tvoje obna­šanje, sploh če si za to po naravi dovzeten. Call of Duty sam po sebi ni nikakršen 'murder simulator' in normalneža ne bo pripravil do militantnega strelskega pohoda. Preveč je arkaden, poenostavljen in hecen. Toda če ga ne­uravnovešenec osemnajst ur na dan drka zato, da strelja ljudi v glavo, s tem vadi namerjanje orožja in sam sebe pumpa. Nato zna preiti na temno stran, dotični špil pa postati del sestavljanke zla, ki morebiti koga stane življenja. Tako se je zgodilo z ameriškim dvajsetletnikom Adamom Lanzo, ki je začel obsesivno igrati nalinijsko streljanko Combat Arms in v 4900 spopadih udejanjil dobrih 83 tisoč fragov. Zelo verjetno je nasilje pripomoglo k temu, da je sčasoma obiskal osnovno šolo v mestu Sandy Hook in postrelil 26 ljudi. 
A poglejmo na zadevo z drugega, svetlejšega zornega kota. Če lahko igre s tvorjenjem nevronskih mrež in ustvarjanjem navad negativ­no vplivajo na obnašanje in misli, morejo vplivati tudi pozitivno. Predpogoj za to je seveda, da si tega želiš oziroma da razumeš, k čemu stremijo, sicer je efekt podoben, kot če hodiš v šolo izključno luftat. Vsi okrog tebe lahko ploskajo z ušesi in hodijo po trepalnicah, pa se te ne bo nič prijelo. Temu ustrezno lahko nek špil nadrkavaš enostavno zato, da zabiješ čas in preženeš dolgčas. V kulturi, ki na 'igrice' gleda kot na plehko zabavo in se itak vse bolj usmerja k cenenim mobilnim špilčičem, ki v veliki večini res niso nič drugega, je to standard. A recimo, da tega ne počneš oziroma vsaj ne redno. Tedaj je videoigra spodobno orodje za samoizboljšanje in osebnostno rast, kakor se to nenavadno sliši.
Igre te lahko denimo naučijo vztrajnosti in dis­cipline. Naslovi, ki so usmerjeni bolj trdojedrno in tekmovalno, so do neke stopnje resda zabavni in nedeljski. A nato pride prelomnica, ki od tebe, če hočeš biti vsaj približno dober, terja redno in napredno udejstvovanje. Naj bo FIFA, League of Legends, Street Fighter ali Dark Souls, zadevo moraš vaditi, preučevati in doumevati, sicer pozabi na uspeh. Zmagovito driblanje za gol, efektivno carryjanje, šest­udarčni kombo in poraz šefa na new game+++ ne pridejo sami od sebe. Kdor jih obvlada, skoraj nikdar ni nek genialec ali čudežno dete, marveč je nadarjenost in druge danosti podprl z delom – ali pa se je zanesel zgolj na slednjega. Ko se naučiš in dosežeš cilj, si lahko pripneš navidezni orden za zasluge in si ponosen nase. Zmogel si, dasi ni bilo lahko.

Combat Arms je ena od številnih manj znanih brezplačnih spletnih pobijalščin. Je korejskega porekla in za moje pojme smrdi. Ampak 'Sandy Hook killer' ni mislil tako.

Nadalje te lahko igra izuri v ponižnosti. Ni malo ljudi, ki so pretepačine drkali s kolegi na domačem kavču in mislili, da nekaj znajo, nakar jih je na prvem turnirju, ki so se ga udeležili, zmlel dvanajstletnik. Z roko, zvezano na hrbtu. Tako znajo človeku zavdati slabe navade, ki postanejo železne srajce. Ali pa te je rulja v Hearthstonu že peto sezono zapored zadržala pod osemnajstim nivojem, kjer vladajo ne prav briljantno znanje netdeckanja in hecni eksperimenti. Tu je lahko igra orodje za obrzdanje ega, ko skloniš glavo, si priznaš, da si zanič, in poskusiš znova. Tretje področje, na katerega zmorejo videoigre vplivati, je jeznoritost. Marsikdo med vami (okej, nami) je v ihti, ko mu v neki igri nekaj ni šlo, zabrisal joypad po tleh ali miš v zid. Ondan sem slišal štorijo o tipčku, ki je v popravilo prinesel arkadno igralno palico, ki jo v besu zabrisal ob parket, nakar je skakal po njej in jo brcal. Ne vem, ali jo je za nameček poscal, a vsekakor je bilo moč po tistem z napravo storiti malokaj. Za take ljudi so lahko videoigre koristno orodje anger managementa, ko je sleherni mirno prenesen poraz nov mejnik v obvladovanju jeze.
Vse to in še marsikaj je moč potegniti iz 'igric'. A težji je naslednji korak, in sicer to, na na­uče­no uporabiš v resnični resničnosti. V špilih si lahko zenovski budistični mojster, ki ga iz tira ne vrže noben griefer, in tri letne čase si se vztrajno uril v skrivni veščini izvajanja dragon puncha z nožnimi prsti, da imaš ročne proste za prebiranje rožnega venca. Tudi ješ zgolj koreninice, riž in prefiltrirano vodo spod planin. In nimaš Facebooka. Nakar te do zariplosti razkuri prvi neuvidevnež na cesti in šef, ki od tebe spet hoče nekaj nemogočega. V takih situacijah vidiš, ali si se od iger resnično česa naučil in ali si ta pripravna orodja sposoben uporabiti še kje drugje kot v pretežno nadzorovanem elektronskem okolju. V idealnem primeru bi moral biti iz svojega izboljšanega vedenja in veščin v špilih sposoben črpati moč in zgled za uspešnejše udejstvovanje v vsakdanjiku. Ampak tudi, če ti to ne gre od rok, nič hudega. Samo ostani na svetli strani in ne preidi na temno. Tam je grdo.

Orodja izboljšave objavljeno: Joker 272
marec 2016