Revija Joker - Ne ozri se v gnevu

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Ne ozri se v gnevu
Ne ozri se v gnevu
...
Sneti

Razumem in vem, da je internet prinesel mnogo dobrega, na primer širno dos­top­no zakladnico znanja in Xhamster. Toda hkrati je v izložbo postavil številne slabe plati človeškega obnašanja, ob katerih me je ob­čas­no sram, da pripadam tej biološki vr­sti. Ena od njih je jeznoritost, ki se v igrah izraža v ponarodeli skovanki 'rage quit' ali slovo iz jeze. Človek pač ob določenem špilu po­živini in ga zapre, s čimer se obrani visokega krvnega tlaka in napada božjasti. Najbrž. Izgovor mora biti. 
Tak pobeg je sicer legitimen in daleč od tega, da bi bil sam bolj papeški od papeža ter se delal, da nisem še nikdar rejdžkvital. Na kak slab dan mi je zenovski mir v Street Fighterju V razpokal, ko me je na spletu kakšna R. Mika dobila v kot in mi s prijateljico preštela rebra, namesto da bi jaz prek zajetnih mlečnih blazin tipal njuna. In dobro še pomnim popizditis ob neverjetno zoprnih padcih gladkosti v Dark Soulsovem Blighttownu. Tam ni bilo dovolj, da si z ozkih brvi stalno padal v smrtonosne globočine in da so te od neznanokod obstreljevali zlobnjaki. Neeee, framerate je rad padel na kakih petnajst sličic v sekundi, kar je, kot si mis­liš, izredno blagodejno vplivalo na preciznost gibanja po tej splošno osovraženi stopnji. Ni jih bilo malo, ki so na PS3 in xboxu 360 prav v Blighttownu vzeli dokončno slovo od Temnih duš. In še srečo so imeli, če prej niso kakovostno polomili joypada, bližnje svetilke ter matere, ki je ravnokar dobrohotno prinašala kavo in uradni vodnik po igri.
Toda vsakič, ko sem po tovrstnem odjeznoritenju posegel v večigralskem naslovu, koder sem bil vpet v dogajanje z ljudmi, sem pomis­lil, kaj jim s tem pravzaprav sporočam. Sebe s pritiskom na gumb za izklop resda odrešim s hipertenzijo povezanih težav, hkrati pa soigralca oziroma soigralce užalim. Njemu ali njim dam vedeti, da niso vredni zadosti, da bi z njimi končal začeto. To na neki podzavestni (ali eklatantno besedni ravni, če si pred tem vzamem čas za nekaj v eter spuščenih kletvic) zagotovo boli. Obrambni mehanizem razuma to prezre, češ, fak, ker debil, bolje, da je spokal, kakšna je ta današnja mladina in tako dalje. Ampak duša, hja, duša pa je ranjena, in če nisi sociopatski kreten, ki itak ni sposoben vživ­ljanja v sočloveka, se tovrstne ranice naberejo. Če mene vprašaš, ni nič čudnega, da so skupnosti v nekaterih internetnih igrah, kot je League of Legends, tako nesramne in poni­že­valne do vsakogar, ki ne dosega njihovih namiš­ljenih standardov. Kdor ima dušo, predse nastavi ščit razuma in se pretvarja, da je nekdo drug. Sem pa prepričan, da na daljši rok to glavi škodi in da ne gre za nikakršen preizkus moškosti, kot se zdi nekaterim ponos­ne­žem na to, da so v takih razmerah stali inu obstali. Med tem, da si pogumen ali neumen, je dostikrat zelo tanka meja.

Internetni Rageguy nastavlja ogleda­lo tistim, ki se pustijo prežeti z jezo. Spo­daj pa konkretna posledica tega. Ni moj.

Ampak jasno, nihče noče veljati za teslo in nesposobneža, kajti ego to zelo težko prenese. Ko ti soigralci, nasprotniki ali lastna glava dajo vedeti, da si zanič kot pokvarjen kefir, se sproži postopek iskanja izhoda. Eden je tisti, usklajen z geslom "Git gud!", ampak postati dober ni tako enostavno. Ironično prav to terja trezno glavo, ki se umakne naskoku adrenalina in negativnih čustev, ki te hromijo. Pri nekaterih se v tovrstnih situacijah sprožijo stare, nepredelane travme, za katere človek morda niti ve ne, da jih nosi v sebi. Od nekod vznikne glas zaničevalnega starša, ki šepeta "Slab si!" ali "Iz tebe nikdar ne bo nič!" Ali pa nabrekli ego v lobanji vrešči: "N00b! N00b! N00000b!" Vrtinec sramu, ihte, nesmiselnosti in razvrednotenosti se krepi, dokler se ne zgodi prelom. Bodisi do legalnega konca partije bodisi do takrat, ko oseba kratkomalo odneha – ragequita, ker ne zdrži več. S tem nemalokrat sproži pravo podiranje domin, ko užaljeni na internet postavi sramotilni video in kviterja preganja po družbenih medijih. Ta se brani in spirala grdobij je tu.
Tudi meni ni vseeno, ko kdo ragequita in s tem pokvari tako igralno izkušnjo kot rezultat. In na jetra mi gre, če v Hearthstonu folk, ki začne izgubljati, nenadoma izgine, ne da bi se predal ali zaprl igro, tako da moram čakati na konce iz­men. Tega je zadnje čase izredno dosti in ne morem si kaj, da ne bi iz tega ekstrapoliral vtisa, da je folk res nevzgojena živina. Ampak kakor sem se na cesti discipliniral in bedastoč frajerjev v audijih ne jemljem več osebno, niti me več nima, da bi jih zasledoval in sčasoma naučil kozjih molitvic (takih itak nič ne izuči!), tako se me popizditisna slovesa os(m)oljencev ne dotaknejo več globlje. Razumem, da ne gre za žalitev na moj rovaš, temveč za dejanje obupa pod velikim pritiskom ega, ki zahteva vr­hunskost na vseh področjih, da bi se lahko sončil v pozornosti in odobritvi. Kaj šele, da bi take kalibre nato preganjal po forumih in jim pošiljal friend requeste, da bi jih mogel nato obsuti s posmehljivo-žaljivimi sporočili. Tedaj si s kviterji še zdaleč ne bi bil kvit, marveč bi se izkazal za še manj razumne od njih.

Ne ozri se v gnevu objavljeno: Joker 275
junij 2016