Revija Joker - Te grozne igrice

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Te grozne igrice
Te grozne igrice
...
Sneti

Ojoooj, kako sem se naposlušal te mantre. Začelo se je že v osnovni šoli, ko sem dobil bajeslovnega ZX spectruma. Mlajšim, ki še niso videli naših številnih oltarskih analov, naj razložim, da je bil to trideset centimetrov širok hišni računalniček z gumijastimi tipkami in 48 kilobajti pomnilnika, v katerega si igrico, včasih celo zgolj nivo, s kasetofona pretakal cirka pet minut. Mislim, da je bilo to ok­rog leta 1784, nisem pa ziher. Lahko, da se je pripetilo dvesto let kasneje, kdo bi vedel. Kakorkoli, jamrarija se je začela s trenutkom, ko je neznansko futuristična naprava prispela v hišo. Temeljni argument proti njeni čezmerni rabi je bil, da bo pokvaril televizor. Sicer tedaj nisem bil serviser in še zmerom nisem, a nekako se mi je zdelo celo v rosnih letih čudno, da bi povsem legalen antenski signal iz naprave na nek čudežen način postopoma tako zavdal črnobelemu ekranu, da bi ta naposled odpovedal. Ksihta Tomaža Terčka in Mita Trefalta z RTV Ljubljana pa bi ne imela enakega učinka. Ravno tadva bi zaslon prisilila v prerano smrt! 
Mladostni sumi glede družinskega telefunkena so se naposled izkazali za pravilne, vendar to ni bil edini argument proti radostim s črnim polpetom. Kmalu je prišel znani "igrice ti škodijo," kakopak nepodprt s čimerkoli oprijemljivim. Ne rečem, moj vid res že od otroških let ni twenty twenty, toda zavdal sem mu bistveno prej, ko sem voraciozno goltal bukle iz mestne knjižnice celo ponoči pod odejo z brlivko, danes nevredno najslabšega mobitela. Strmenje v mavričino megleno sliko s cvetočimi artefakti in puhastimi robovi (učinek je moč poustvariti v mnogih emulatorjih) je le še prililo olja na ogenj. Nadalje so bile igrice nenadoma krive za sila relativen neuspeh v šoli in, ob pomanjkanju drugih večjih osebnih grehov, vremenske razmere, dolge vrste v trgovinah ter mir v Jugoslaviji.
Ko sem zrastel in zakoračil v beli svet, ki je od­tlej dlačevju ustrezno siv postal, sem odkril pre­senetljivo korelacijo med mnenjem očakov iz gospodinjstva in splošnim odnosom do igric. Kakšnih vse pametovanj kot udeleženec področja nisem bil deležen od glavnotočnega tiska, politikov, učiteljev, samooklicanih medijskih strokovnjakov in ducatov drugih modrijanov! Igrice povzročajo odvisnost, navajajo k nasilju, omogočajo strelske pohode. Razvpiti ameriški odvetnik Jack Thompson je proti njim izvêdel pravi križarski pohod in poslanka Hillary Clinton, zdaj edina kolikor toliko normalna kandidatka za predsedniški položaj, je vložila predlog zakona, po katerem bi z drakonsko globo kaznovali vsakogar, ki bi nasilne igrice prodajal premladim osebam. Tresla se je gora, rodila se je miš, iz tega ni bilo nič in Thompson, čigar zgodbo smo videli v nedavnem filmu Gamechanger o Grand Theft Autu, se je umaknil izpod žarometov. Čudno to ni bilo, kajti ne on ne ostali nasprotniki videoigric niso mogli predložiti nobene resne znanstvene študije o dejanskih slabih učinkih tovrstnega udejstvovanja na um ino razum. S tem so bili na nek način enaki kot moji starši pred toliko leti: dobronamerni, a pretirani v mnenjih in reakcijah. No, razen Hillary, ki je znana oportunistka in bi v nekem drugem času bržda podprla uplinjanje Judov, če bi ji to prineslo politične točke.

Dostikrat, ko je treba nabrati točke pri nepoznavalskih volivcih, se začne omenjati nasilne igrice in žlobudrati "Za otroke gre!"

Osnovno težavo z vsemi glasnimi zagovorniki teorije o groznih videoigricah, pa tudi z njihovimi verbalno-vokalnimi nasprotniki, vidim v pretiravanju. Vsakemu tepcu je jasno, da raz­lič­ne stvari na različne ljudi vplivajo različno. Nekdo z veseljem golta pikantno omako, ki drugemu na mestu ubije čreva. Nekdo si na čeber povezne VR-vizir in brez vsakršnih kapric zakorači v navidezni prostor, drugega nemudoma obideta slabost in omotica. Nekdo v igricah vidi sprostitev in zabavo, drugi vanje pretoči svoje siceršnje težave, nakar ga vidiš čez toliko časa vandrati po ulicah z repetirko oziroma vse dni tičati v kleti ter drkati prinašalne kveste v popularnem ememoju. Stvari niso tako jasne in glasne, kot bi jih radi predstavili aktivisti te ali one strani, ki se na Twitterju in drugih omrežjih trudijo biti čimbolj vreščavi, da bi jih ja kdo opazil. Prav nič drugačni in bolj verodostojni niso kot njega dni Thompson in kompanija, le medij podajanja se je spremenil. Ob tem zaupanja vredne študije še vedno ni.
Pa tudi za osebno odgovornost gre – za pojem, ki je v današnji pomehkuženi, z obiljem prežeti zahodni civilizaciji vse manj aktualen. Duše­briž­niki bijejo plat zvona, češ, kako videoigre in internet spreminjajo mišljenjske vzorce in način konzumiranja vsebin. Svojčas je bilo normalno brati dolge knjige in kilometrske članke, zdaj marsikdo ni sposoben prebaviti niti treh kratkih odstavkov besedila. Raje si ogleda spastičen video in še tisti ne sme biti predolg, kajti možgani so sedaj vajeni informacije obdelovati istočasno, po koščkih in plitko, ne več zaporedoma, sceloma in poglobljeno. Ampak vsak, ki se prepusti temu 'internetnemu' načinu razmišljanja, to stori sam, ne da bi mu pripadnik ISIS stal za hrbtom z ogoljeno sabljo, grozeč, da mu nemudoma odrobi glavo, če ne bo požrl sleherne novičke o Kim Kardashian ter poklikal vsakega clickbaita na Planetu Siol. Skrb za sočloveka je sicer na mestu, a na kraju se slehernik sam odloči, ali bo šel med drevje in ljudi, pa četudi le na rovaš Pokemona Go, ali pa bo sameval v kevdru in s čedno vilinko klal vepre.

Te grozne igrice objavljeno: Joker 276
julij 2016