Revija Joker - Stara cokla

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Stara cokla
Stara cokla
...
Sneti

Stopicanje na mestu ni kul, niti ni zares v človeški naravi, zato je želja po napredku obča. Redkokod bolj kot na področju video­iger, ki je njega dni kot šinkansen brzelo novim obzorjem naproti. Spočetka je bilo itak še vse področje čisto nov svet, zato se je na veliko eksperimentiralo. Pri tem je sicer nastalo ogromno dreka, vendar so se prav iz te primordialne župce oblikovale vobče smernice, ogromno prijemov pa vztraja še danes. Si vedel, da se najbolje prodajana računal­niš­ka igra The Sims močno zgleduje po živ­ljenjski simulaciji Little Computer People za C64 iz osemdesetih, kjer si od strani opazoval hišo in vplival na glavni lik v njej? Pa da popularni mobi League of Legends in Dota 2 temeljita na modifikaciji za strategijo Warcraft 3 izpred štirinajstih let? In tako dalje, stoječ na ramenih velikanov, kakor ang­lo­saški rek veli. 
Toda napredek ni nič več tako poskočen, kar še posebej opazimo tisti, ki smo na tem vlaku že spočetka. Če smo pred kakšnima dvema desetletjema dragi hardver sceloma menjavali na dve, največ tri leta, se je ta cikel bistveno raztegnil. Včasih je bilo sestavljanje PCja svet postopek in firme, ki so se s tem ubadale, sladokusne – zdaj solidno mašino ku­piš v Hoferju ali Leclercu, pri čemer imaš v vozičku še pecilni prašek in bombažne gate. Poleg nabaviš PS4 v akciji in si zmagal za vsaj pol desetletja. Tedaj pa boš po vsej verjetnosti nabijal enake zvrsti v zelo zelo podobni, če ne kar enaki obliki. Ni naključje, da redko podelimo devetdesetico, kaj šele višjo cifro, saj imamo vpogled v celotno zgodovino zdaj do­dobra uveljavljenega področja.
Za polžje gibanje naprej med drugim ironično krivim prav pretirano zgledovanje po starinah. Ne v metaforičnem smislu sposojanja idej in njih preoblikovanja, kajti Simčki so bili vseeno naprednejši od Računalniš­kih mo­žič­kov, temveč v dobesednem kopiranju. Generacija zgodnjih igralcev videoiger je nam­reč odrasla in ima cekine, zato se obsežen raz­delek industrije trudi, da bi jim oživil mladostne spomine. Na eni strani s poizdajami starin v neolepšani ali ozaljšani obliki v slogu HD-predelav. Na drugi pa s tisto pravo coklo, ki ovira pogled naprej – novimi igrami, sceloma ukrojenimi po starem kopitu. Ta mesec je tak recimo Mother Russia Bleeds, ki mu dol visi za preoblikovanje področja hodi-na-desno pretepačin, marveč leta 2016 do pike upoš­teva žanrsko zakonodajo, kakšna je veljala v zlati dobi Double Dragona, Golden Axa in Final Fighta. Naslednji primer: futuristična dirkačina Redout, ki se zgleduje po Wipeoutu in F-Zeru. Italijanski avtorji kupce izrecno žicajo z obljubo o "nostalgični antigravitacijsko-bojevalni igri", vsebina pa je taka, kot bi nastala kmalu po osamosvojitvi Slovenije. Tretji nazaj gledajoči špil je dvorazsežna pretepačina King of Fighters XIV, ki ni naklonjena naprednosti, na primer trajnim poš­kod­bam, dinamični fiziki ali čemerkoli podobnem. V njej se garbaš, kot si se garbal tisoč­krat doslej – s kombinacijami udarcev skušaš nasprotniku izprazniti črto z energijo. To je to.

Age of Barbarian z leseno animacijo meri na tiste, ki jim je dogajal Rastan. Toda zanič je celo ob boku te starine.

Kot ljubitelj zgodovinskosti, retra in kakovostne igralnosti nimam proti takim špilom nič. Znajo biti izredno zabavni in kakovostno udejanjeni. Ne strinjam pa se z njihovo pretirano količino. Nobena redkost ni na Steamu uzreti direktno prestavljen starodaven špil, za katerega računajo deset do dvajset evrov, ali nekaj, kar se sceloma zgleduje po minuli uspeš­ni­ci. Recimo bobu bob: za avtorje in založnike je dosti laže kot izmišljevati si nove koncepte vzeti preizkušene stare, ki jih nato označijo z zlorabljeno besedo 'classic' in jih uspešno pro­dajajo nesprijaznjencem z minevanjem ča­sa, plus kakemu novodobnežu, ki mu gre sodobna bleščava na jetra. In to po mojem že negativno vpliva na napredek. Tržni uspeh tovrstnih naslovov pa je potuha, kajti če hočemo igrati dobre starine, jih imamo navsezadnje dosti v antikvariatih tipa Gog.com, od Looma prek Eye of the Beholderja do Psychonauts.
Saj je v redu, da so nove generacije seznanjene s klasikami in da so slednje vsled olep­ša­nosti laže prebavljive, naj gre za Master of Orion, Titan Quest (ta je ravno izšel v pre­štrihanem Anniversary Editionu, brezplač­nem za obstoječe Steamove lastnike), Grim Fandango, Valkyria Chronicles, Stranger's Wrath ali celo Bioshock (ista fora kot pri Titanu) ter Skyrim. Vendar bi videoigram bolj koristilo, če bi ustvarjalci energijo usmerili v kovanje novih ali vsaj dodobra prenovljenih zasnov, prijemov, zgodb, likov. Naj Capcom namesto n-te poizdaje Resident Evila 4, ki je zdaj ugledal res že vse sisteme razen atarija 5200, usmeri vse sile v sedmico. In naj se delovne ure, ki bi šle v šušljano HD-predelavo Knights of the Old Republic, stočijo v naslednji vojnozvezdni samotarski erpege, naj ga okličejo, kakor želijo. S tega gledišča lahko zgolj pohvalim standardno demonizirani Electronic Arts, kjer so se na govorice o zg­lan­­canih Mass Effectih, ki bi nedvomno nesli zlata jajca, odzvali z besedami: “S tem se ne bo bomo ubadali, itak bo pa zdaj zdaj prišel Mass Effect Andromeda.” Hecni časi, da mora EA ostalim firmam med vrsticami brati levite.

Stara cokla objavljeno: Joker 278
september 2016