Revija Joker - V drugo, v tretje

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » V drugo, v tretje
V drugo, v tretje
...
Sneti

Kdaj si nazadnje nesel čevelj v popravilo šuštarju, marelo dežnikarju in kastrolo cinarju? V dobi cenene azijskosti, kjer so nove reči pogosto cenejše od popravila starih, bi me presenetilo, če kdajkoli. Oziroma da sploh veš, kaj so to za eni poklici, izumurajoči kot voznik taksija, knjigostavec in opisovalec videoiger. Pa tudi, če bi čevljarske delavnice še zmerom stale na vsaki tretji ulici kot njega dni, dvomim, da bi – razen ob skrajni draginji – gmajna vanje masovno nosi­la pošvedrane škarpete. Enostavno se nas je večina preveč navadila na brezkončno stanje polnoritnosti, kjer so osnovne potrebe več kot pokrite in nam ostane predvsem is­ka­nje novih in novih dražljajev. Čislane so mladost, lepota, akcija, instantnost, črtene pa upočasnjenost, razmislek, odložitev, starost. Tempo življenja je brzinski in kdor ga ne zmore, na primer upokojenci, pogostoma odrinjen gnije doma ali v domu. Taka je ve­čina, ki ni vsa vitalna in dobro ohranjena kot iz reklam za kolenske maže in proteze. 
Do včerajšnjika je takisto krut svet videoiger. Ne pustimo se preslepiti pozornosti, ki jo uživajo stari špili, kajti obnovitev in poklonov je primerjalno še zmerom dokaj malo. Zlasti pa so penzionerski podložni enaki zakonitos­ti, ki veli grmadenje brez meja, zlasti ob raznih akcijah, kot je Steamova razprodaja. Niti ne vem, če gre za filanje čustvene praznine ali navaden dolgcajt, kot ga je zapaziti pri čudakih na Twitchu, ki goltanje čajniz fuda iz meni neznanih razlogov veselo delijo s svetom. Poznam pa posledico: pospešeno seljenje od enega do drugega izdelka. Enako kot pri ducatih piratskih kopij, ki jih človek dolpotegne, sproba in naveličano pobriše, ceni pa nobene, niti si zanjo ne vzame časa.
Toda če si ga, znaš prejeti nesorazmerno veliko. Kar ne velja samo za ljudi, marveč tudi za igre. S tem ne cikam le na to, da igro kon­čaš, marveč da jo začneš nato igrati še enkrat, pa morda nato vnovič. Pri čemer te k temu ne vodijo namenski modusi, kot so nove težavnosti in znameniti new game plus, kjer obdržiš vse nabrano in se v novo avanturo odpraviš pod zahtevnejšimi pogoji. O tem bom nekoč celo napisal članek, k čemur se spravljam kot bolan srat. Skratka, dvakrat ali celo večkrat obrniti en in isti špil. Zavedam se, da je to čudna, nazadnjaška misel, kajti v back katalogu je vendarle tooooliko robe, PS Store pa ima ravno danes veleakcijo, kjer je ta in ta igrica samo toliko in toliko. Čemu bi se oziral nazaj, če je pred tabo toliko neodkritih svetov in izkušenj? Za nameček je nemalo naslovov, ki se ne iztečejo, naj bodo to samotarski, kjer se nivoji generirajo naključno, ali več­igralski, ki jih v večnem in neizpolnljivem kvestu za mojstrstvom šopaš mesece in leta, od Overwatcha prek Street Fighterja do League of Legends. Pa vendar.

Septembra opisana 2D-skakalnica Inside je še ena tistih iger, ki se jih definitivno splača odigrati vsaj dvakrat. Skrivnosti, konec, sporočila in razmislek, vse se dopolni.

Bralstvu tovrstno početje na srce polagam iz lastnih izkušenj. V mojem fohu je časa za naknadno igranje že obdelanih špilov malo, a za nekatere bi mi bilo pošteno žal, če jih ne bi vnovič vzel v roke. Šele ob naknadnih skozihodih sem bil sposoben v polnosti ceniti številne detajle in zanimivosti ter doumeti skrita sporočila. Pri tem prednjačijo veliki frpji, od Witcherja prek Dragon Age do Mass Effecta in Diabla, saj je v njih obilo predelov, kvestov ter zgodbenih niti, ki jih pri eni sami izkušnji nedvomno zgrešiš. Moj osebni favorit je kakopak Dark Souls, pri katerem sem potreboval večkratno začenjanje z nulte točke, da sem se začel počutiti udobno in v polnosti razumevati, kaj se je zgodilo v razdejani kraljevini. In ko sem šel vanj po izkustvu finala v drugo, v tretje, v četrto, sem začel paziti na nebroj nadmočnih podrobnosti, od tega, kako se v celotno sliko vklapljajo covenanti, do videza ter sestave sovragov na posamičnih krajih, kar je subtilno povezano s krovnim izročilom, 'loro'. V Unchartedu 4 pa sem bil nadalje v drugo precej bolj pozoren na obrazno mimiko, govorico telesa, okoliške stavbe in sestavo posamičnih lokacij. Tedaj se mi je le še potrdilo, koliko so si dali Naughty Dog opraviti z vsako liano in sliko na zidu, s sleherno noto spremljevalne glasbe in drobno modulacijo glasu. Vau. Samo … vau.
In za to gre. Za detajle. V prvo jih ne opaziš toliko, ker si preokupiran s širšo sliko. Če izdelku daš čas, pa začno pronicati vate in bogatiti ter dopolnjevati izkustvo. Z igrami je v tem pogledu povsem enako kot s knjigami, filmi, glasbo. Ta bobnarska pasaža pri tem komadu – hudo, šele zdaj jo res slišim, medtem ko sem bil prej preokupiran z dretjem pevca. Osebo v narativi vidiš v novi luči, razkrijejo se nove povezave. Iron Maidne, Game of Thrones, Star Wars: Episode VII, pa Half-Life 2 in Final Fantasy XII – vse to čislam prav zaradi večkratnega poslušanja, gledanja, igranja. Če bi zgolj dirjal naprej po novo in novo robo, bi ostal brez tega. In bil revnejši.

Sneti

V drugo, v tretje objavljeno: Joker 279
oktober 2016