Revija Joker - Na licih mest

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Na licih mest
Na licih mest
...
Sneti

V Londonu severno od Temze in ob njej nanizanih znamenitostih sta železniška postaja King's Cross, od koder je le streljaj do Britanske knjižnice in Muzeja, ter Regent's Park, ki zaobsega obilico zelenih površin ter živalski vrt. To je prijeten okoliš, kjer se krč­me in trgovinice tiščijo bančnih kovinsko-steklenih kolosov, ti pa stojijo nedaleč od bivališč višjega sloja, koder pred vrati ni limuzine za manj kot sto funtovskih jurčkov. Ker ob udejstvovanju na playstationovem dogodku nisem imel dosti časa za resno turistovanje, sem proste trenutke namenil tistemu, kar imam najraje. Temu, da se podam na ulice, vandram in vpijam lokalno vzdušje, tako drugačno od domačega.
Ravno med tovrstnim početjem, ki ga priporočam ob slehernem obiskih tuje grude, sem zaznal nenavadnost. Na značilnih tlakovcih med lordovskimi domovanji, s cerkvenimi zvoniki in drugimi izpostavljenostmi na obzorju, sem se spomnil, da sem nekje tu že bil. Ampak ne fizično pred leti, temveč pred kratkim na zaslonu. Vtis med sprehajanjem mi je namreč prebudil spomin na čudno slično rajžo v Assassin's Creedu: Syndicate. Lanski špil (letos novega Ašašina ne bo, le Eziova HD-zbirka in film) se je odvil v viktorijanskem Londonu in ustvarjalci so se skrajno trudili, da bi poustvarili tedanjo atmosfero. A uspelo jim je še malo več: če sem odmislil kočije, otroške delavce in telefon v sleherni roki, sem ugotovil neposredne vzporednice med tem, kako sem korake po britanski prestolnici ubiral na ekranu in v resnici. Enostavno poklopilo se je. Še malo in povzpel bi se na ograjo, se teatralno vzravnal in med plapolanjem oglavnice omah­­nil v voz sena več metrov spodaj. Ker je nisem našel, sem se obrnil in vrnil v hotel. Brezplačna cirkuška predstava za London­ča­ne, kjer fatamorgana ubije fatsota, je odpadla.
Ost zgodbe je tale: če ne bi poznal Londona, če bi tam že večkrat ne bil, bi v meni ne mogel vznikniti občutek, da se gibljem po resničnem kraju. Tega bi si lahko predstavljal, ne bi pa ga mogel doživeti. Pariz me denimo še ni videl, zato vtisa iz Unityja nisem imel s čim primerjati. Nasprotno sem Benetk vajen in Assassin 2 me je sedem let tega preprič­ljivo transportiral v bližino Doževe palače, na Trg svetega Marka in k ostalim prepoznavnostim. Spet: če jih ne bi obiskal in izkusil, bi bil ob del vtisa. In če pomislim, je iger, ki poustvarjajo resnične lokacije ter tako z dodatno vrednostjo nagradijo njihove poznavalce, kar nekaj. Nekatere se trudijo biti pri poustvarjanju kar najbolj zveste resnični predlogi. Ne celotnega mestnega območja, saj to navsezadnje ne bi imelo velikega smisla, mar­več njegovega določenega dela. V masov­no streljanko The Division so na primer precej zvesto vdelali Manhattan, od mostu in železniške pos­­taje do poštne stavbe. Detek­tivka LA Noire je poskrbela za verno reprezentacijo Hollywoodskega bulvarja na prelomu minulega stoletja in ko sem se gibal po njegovi umetni inačici, si ni bilo niti najmanj težko priklicati v spomin tapravega. V seriji Yakuza pa kot gangster ubiraš korake po razpoznavnem neonskem predelu Tokia, klicanem Shinjuku. Še pogostejše so posamične znamenitosti, recimo katedrala sv. Pavla v enem od Tomb Raiderjev in Kip svobode v Grand Theft Autu IV. Da ne omenjam spet Assassinov, ki so takih objektov polni.

Ime Big Ben se v osnovi nanaša na zvon v Elizabetinem stolpu Westminstrske palače, vendar tako pogovorno rečemo tudi stolpu in uri. Gradnjo so končali leta 1855.

Večina tovrstnih zadev itak ne opazi, kakor na primer ne cenijo zvestega posnetka orožja v kaki streljanki. Poanta je zanje v tem, da nekoga šicnejo v glavo, ne da občudujejo kopito in nabojnik. Za tiste, ki na prenesenem kraju živijo ali ga poznajo, pa je tosmerni trud fina dodana vrednost, ki lahko še za dodatno stopnjo izboljša vzdušje. Sam sem zmerom vesel, ko naletim na kaj takšnega, in čeprav me denimo Unity ni napeljal k obisku Pariza, bi me morda lahko za vnovično potovanje na Japonsko navdušil prihajajoči Nioh. Ta akcijski erpege, močno narejen po zgledu Dark Souls, se bo odvijal na številnih tamkajšnjih zgodovinskih lokacijah, kot so šintoistični in budistični templji. Producent špila mi je na predstavitvi izrecno dejal, da se nadeja, da bodo z igro koga pripravili do ogleda te in drugih lo­­kacij, ki bodo sicer fantazijsko obarvane, toda po tlorisu in smislu enake resničnim. S tem bodo za določen sloj ljudi prebile eno od izmišljijskih sten in prodrle v realnost. Morda se bo kdo ob sprehodu po templju čez leta spomnil, kako je v Niohu zavil prav okrog tega vogala in naletel na strupenjaško pajkovsko mater, ki ga je v treh zamahih odurnih tipalk sp­remenila v hrano za male osmeronožce. In ko bo do visokega stropa odmevnil krik panike in strahu, bo nekaj drugih turistov le sočutno prikimalo, češ, ja, tudi mi smo bili tam.

Na licih mest objavljeno: Joker 280
november 2016